/ 

Odlašanje. Parezija (odlomek)

        

Andrej Nikolaidis – Dijana Matković – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
          

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

        

Dijana Matković o poslanem prevodu Andreja Nikolaidisa

Iz romana Odlašanje. Parezija, ki bo letos izšel pri založbi Sanje, objavljamo odlomek, ki govori o zametkih nekega poetičnega sloga oziroma pokaže, kaj naj bi že v otroštvu Andreja Nikolaidisa nakazovalo, da bo postal najbolj osovražen (in hkrati najbolj priljubljen) pisatelj svoje generacije.

V odlomku se avtor sklicuje na kolumno, napisano leta 2012 ob obletnici Republike Srbske, ki je povzročila meddržavni spor, sam pa je bil razglašen za »terorista«.

    

***

  

V lokalu je prižgana televizija. Na dnevniku spet poročajo o mojem primeru. Ognjen Spahić reče: on ima to redko sposobnost, da v ljudeh najde najslabše. Potem kot odgovor od teh ljudi dobi tisto najslabše, kar imajo.

Da, vsekakor. Toda, od kdaj je tako? In predvsem: zakaj je tako, se sprašujem, ko si nameščam slušalke in na seznamu predvajanja iščem, kar bi to jutro rad poslušal.

Bojim se, da je treba za odgovor na to vprašanje kopati globoko. Morda vse do ene od tistih zgodb iz zgodnjega otroštva, ki jih je pripovedovala babica. S staranjem je babica vse skrbneje ubesedovala vedno iste dogodivščine, katerih junaki smo bili mi, njeni vnuki. Majhne, trivialne zgodbe, v katerih je kdo od nas rekel kaj ljubkega, modrega ali duhovitega, kar je napovedovalo, kako pokončni in uspešni ljudje bomo postali. Vsakič jih je, kot prvič, pripovedovala s kar največjim žarom.

Ko so ljudje mladi, nočejo nikogar poslušati. Ko se postarajo, si bolj od vsega želijo, da bi jih kdo poslušal.

Kljub željam poslušamo, na koncu pa ni nikogar, ki bi poslušal nas.

Babičine zgodbe sem si zapomnil. Ob vsej zadregi, spogledovanju in zavzdihih, s katerimi smo jih brat, bratranci in jaz pričakali, sem si jih zapomnil, vse do zadnje.

Na primer tisto, ki se dogaja v času, ko smo kot podnajemniki živeli na Vracah. Najeli smo del pritličja hiše, katere lastnikoma je bilo ime Fata in Osmo. Ne spomnim se njunih podob, sploh ničesar o njiju, razen da sta bila dobra človeka z najslabšo hišo, v katero sem vstopil: to stanovanje je bilo votlina, polno vlage in temno.

Živeli smo v eni sobi in kuhinji. Stranišče smo si delili s sostanovalci, s človekom, ki je imel dva sina in barvno televizijo, na kateri sem gledal nekaj tekem svetovnega prvenstva v nogometu, ki se je dogajalo v Španiji. V sobi, ki je bila dnevna in spalnica, sva z bratom spala na pogradu, polepljenem s sličicami nogometašev, starša pa sta spala na kavču, ki sta ga raztezala in pretvarjala v zakonsko posteljo. Tu nekje je stala tudi peč na oglje, ki je smradu tega stanovanja dajala zaključno noto.

Babica se je po vojni, zdi se mi, nekajkrat srečala z našimi nekdanjimi najemodajalci, te ljudi je cenila. Nekoč sem vprašal po njunem sinu, ki je vozil rdečega športnega pimp my ride fičota, ki ga je rad ogreval na dvorišču hiše, kar sva imela z bratom za resnični spektakel. Ne spomnim se, kaj mi je odgovorila.

Hiša je bila nad policijsko šolo, do katere je vodila strma in ozka ulica. Ta ulica, katere imena ne vem, je torišče nekaj spominov, ki me ne zapuščajo. V to ulico je oče triumfalno parkiral nov beli renault 4, naš prvi avto. V tej ulici je človek klofutnil žensko, ko je šel avtomobil, ki ga je ustavil na klancu, nazaj in trčil v ograjo. Krava neumna, sem ti rekel, da zategni ročno, je vpil. Po tej ulici sem se spustil s sankami in se zabil v ograjo policijske šole. Glava se mi je zagozdila med rešetke. Minila je cela ura, preden so me uspeli osvoboditi.

Babica je živela na Grbavici, na naslovu Leninova 117. Preden smo se preselili v stanovanje na Dobrinji, ki ga je mati dobila od podjetja, oseminosemdeset kvadratnih metrov prostrano novogradnjo z radiatorji, parketom in toplo vodo – stanovanje, v katerem bi se lahko izgubil, kot sem, so mi povedali pozneje, rekel tedaj, ko so me pripeljali vanj – smo zapustili Vraca in leto dni živeli pri babici. Iz tega časa se spomnim vrst garaž, katerih strehe so bile prekrite s kruhom. In golobov, ki so mi od nekdaj delovali kot nevarnost, celo večja od veveric, ob katerih me spreletava srh. Spomnim se redke trave paviljona, kovinske konstrukcije za teptanje preprog, betonske steze, prekrite z golobjimi iztrebki, in čevapčnice na vogalu stavbe, na katero je gledal balkon stanovanja, malega lokala, v katerem so pripravljali klobasice v mehkih kifeljčkih, zalitih s smetano, poslastico, za katero sem vsak dan prosil babico, prosil in jo dobil, medtem ko je mati zmajevala z glavo in ponavljala: že tako je debel, trudim se z njegovo prehrano, ne smeš pustiti, da te tako zlahka obrne, moraš mu kdaj reči ne. Babica je ob hčerinih pridigah molčala. Ko je nevihta minila, mi je namenila sočutni nasmeh.

Mati je bila do nje včasih groba, rekla ji je reči, zaradi katerih se je potem kesala. Babica se na žalitve, od nikogar, nikoli, ni odzvala, saj je verjela, da ni nič bolj nesmiselnega kot prepiri z ljudmi. Jih je pa dolgo nosila v spominu. In o njih govorila. Te zgodbe so imele vedno enako poanto: treba je verjeti v človeško dobroto, se naravnati nanjo. Bolje je, če ob žalitvi molčimo, saj se boš, če spregovoriš, tudi sam znašel v umazaniji, saj boš z odgovorom na tisto, kar te je užalilo, tudi sam nekoga užalil. Potem boste vsi isti, je menila, zato bo vseeno, kdo ima prav.

Desetletja je delala na Ministrstvu za notranje zadeve, na izdaji osebnih izkaznic. Ko sem se rodil, je šla v začasen pokoj, da bi hčeri pomagala pri vzgoji otroka. Od tega trenutka je življenje posvetila meni. Seveda je imela rada in je z enako predanostjo čuvala tudi svoje druge vnuke, toda jaz sem bil zanjo tisti posebni, tisti izbrani.

Ko sta se moja starša odločila oditi iz Sarajeva v Ulcinj, je rotila mater, naj tega ne stori. Zaman. Preselili smo se in si zagotovili nekaj let primorske bede. Babica je enkrat na mesec ali dva prišla z avtobusom, s seboj je privlekla zaboje smetane, ki sem jo oboževal in ki se je v Črni gori v tistem času ni dalo kupiti. Mama se je zaposlila v gradbenem podjetju. Oče je bil depresiven, zato se je umaknil na podstrešje in slikal.

Preden se je rodil moj brat, smo se vrnili v Sarajevo in se vselili v stanovanje na Vracih. Babica je prišla vsako jutro, preden je šla mati v službo. Ko sem se zbudil, sem šel v kuhinjo, kjer me je čakala, ovita v vonj bele kave.

Enkrat me je udarila po riti, ker nisem hotel k popoldanskemu počitku. Obrnil sem se k njej in ji rekel: jaz nisem eden tvojih kaznjencev, da me boš tepla, policistka. Morda je to trenutek, ki ga iščem?

Možno, saj se da v tej repliki zlahka prepoznati mojo pasjo naravo, ki se bo razvila v neomajni cinizem. Da, v tem vidim nagnjenost in sposobnost raniti z besedami.

Toda tisto, kar iščem, je zaznavno že prej, v trenutku, ko sem spregovoril.

Družbene okoliščine, trening, to pomaga, toda gnoj ne postaneš. Prasec se, kot talent, rodi.

Od vseh njenih zgodb je ta verjetno tista, ki jo je pripovedovala najpogosteje in z največjim zadovoljstvom.

Mati je v službi. Sama sva doma. V besu zrušim stolp iz kock, ki sva ga skupaj zgradila.

Ti malo teslo, mi ljubeče reče babica. To je trenutek, v katerem se odločim, da bom spregovoril. Dovolj je bilo molka, joka, gestikulacije in neskončnih napačnih interpretacij: od zdaj bodo slišali, kar imam povedati. Gledam babico v oči in ji rečem, ali pa sebi: pff, govedo.

Prvi stavek, ki sem ga spregovoril: gnus in žalitev. To marsikaj razloži. Pravzaprav bo vse, kar bom kasneje napisal v svojih knjigah in člankih, razdelava tega prvega stavka. Tisoče strani variacij na pff, govedo.

Leta po babičini smrti nisem pomislil nanjo, kot bi iz spomina izbrisal dejstvo, da je kdaj obstajala.

Potem pa sem nekega dne vstopil v dunajski Stephansdom in prižgal svečo za, kakor se reče, njeno dušo. Še danes ne vem, zakaj sem to storil, saj od vseh malomeščanskih ritualov najbolj strastno preziram religiozno malomeščanstvo. Kljub temu sem to storil. In se ob tem še zjokal. Včasih počnem takšne stvari: polnoč je, gledam idiotsko melodramo, neko nemarno slabo televizijsko B-produkcijo, in jokam. Ti izpadi prezira vredne šibkosti ne trajajo dolgo. Kar jih ne upravičuje. Glede na to, da se ponavljajo, očitno v jokcanju vendarle najdem neko zadovoljstvo.

Danes vse pogosteje mislim nanjo, pri čemer premišljujem o vsem tistem, kar bi lahko bilo drugače. O tistem, kar bi morda lahko postal, če se leta 1992 ne bi zrušil svet, v katerega je babica verjela, v katerega me je učila verjeti, svet za katerega me je pripravljala, kot na olimpijado, na kateri bom osvojil medaljo.

Z mano je preživela osemnajst let, me učila, naj bom olikan, potrpežljiv, strpen človek. Me učila vsega tistega, kar, tako je, nisem. Svet, ki ga je videla ona, ni bil svet, ki sem ga videl jaz. Ogabni svet se je hranil z njej podobnimi. Samo še v nostalgičnih zgodbah o boljših časih obstaja vrsta ljudi, ki ji je pripadala. Ti ljudje bodo umirali v letih, desetletjih po 1992, umirali bodo v Sarajevu, Risnu, Hustonu, Sydneyju, Torontu, Münchenu, Laussanei … Toda vsi so pravzaprav umrli že tedaj, z državo in sistemom, v katerega so verjeli, njihovo življenje po 1992 je bilo posebej perverzna vrsta posmrtnega življenja. Pomikali so se po svetu, ne da bi zmogli razumeti, pravzaprav so razumevanje zavračali, kam naj bi šli in kaj počeli.

Če bi jo poslušal, tega besedila ne bi nikoli napisal. Ne bi napisal takšnega besedila. Toda vse, kar sem kdajkoli napisal, je takšna vrsta besedil. Mislim, da je sam obstoj kot besedilo, polno besnih psov, besedilo, ki se neprenehoma odmotava kot tajni spis, ki se kotali po pobočju, besedilo, ki beži pred nami in se konča pred kakršnokoli poanto ali razrešitvijo, puščajoč nekatere od nas v spraševanju, zakaj smo dobivali ugrize pasjega legla, nekatere od nas pa s spraševanjem – zakaj smo lajali in grizli. Vse, kar sem napisal, je povsem v nasprotju s tistim, kar me je učila. V času, ko sem objavil svoje prve knjige, je bila še živa. Niti ene od njih ni komentirala. Z ničemer mi ni dala vedeti, da jih je brala. Ni bilo dvoma, da je bila zgrožena. Prepričan sem, da so bile te knjige zanjo razočaranje. Toda imela me je preveč rada, da bi mi zaradi tega zamerila. Ko jo je kdo užalil in razočaral, tako ali tako ni čutila jeze, temveč žalost, zaradi česar se je umaknila v hišo in tam jokala. Med branjem mojih knjig je, predvidevam z največjo gotovostjo, tonila v žalost, saj je iz njih napačno sklepala, da sem tudi jaz žalosten.

Toda ničesar več ni bilo, kar bi lahko storila zame, da bi me zaščitila in potolažila. Bila je stara in bolna. Vse teže je govorila. Celo zgodb iz našega otroštva ni zmogla dokončati. Kadar se je ustavila, sem zgodbo nadaljeval jaz, jo razpletel do konca. Potem sem jo objel in poljubil na glavo. Umaknil bi se za en korak in jo pogledal: sedela je na lesenem stolu, s katerega so visele njene otroške noge iz apnenca. Potem sem odšel, jo pustil v njeni sobici s prižgano televizijo, škatlo cigaret in parkinsonovo boleznijo.

        

    

Preostali prispevki in literatura na portalu

Prevedla Dijana Matković

Dijana Matković

    

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Andrej Nikolaidis – Dijana Matković – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Andrej Nikolaidis (1974, Sarajevo) je pisatelj in kolumnist. Piše romane in .kratke zgodbe ter kolumne za črnogorske časopise Vjesti, Monitor in Crnogorski književni list. Leta 2011 je prejel nagrado Evropske unije za literaturo.