Lani smo dobili zadnjo, tretjo knjigo (prva je izšla 2014, druga 2015) eposa Borisa A. Novaka Vrata nepovrata, pred tem, leta 2013, Sveto poroko, epsko pesnitev Vlada Žabota, in še pred njo, leta 2010, Sprehajališča za vračanje Ferija Lainščka, roman v verzih. V pičlih sedmih letih smo se torej obogatili kar s tremi obširnimi epskimi stvaritvami, in to mi, Slovenci, ki se sicer imamo za izrazito liričen narod z osebnoizpovedno poezijo kratkih oblik.
Novakova Vrata nepovrata, nagrajena z letošnjo Prešernovo nagrado, so med vsemi tremi korpusi najbolj »trda«, najbolj tipična zgodovinska epika; so epos z neverjetnimi 40.000 verzi v (modificirani) tercinski obliki, kot pri Danteju, ki s številnimi zgodbami ter neznanimi in pozabljenimi junaki zajema del slovenskega 19. in celotno 20. stoletje in se zaključuje z elegičnimi, tudi zelo osebnimi, apokaliptičnimi toni glede na zdajšnjo skrajno napeto svetovno situacijo.
Epska pesnitev v dvajsetih spevih Sveta poroka Vlada Žabota se, nasprotno, vrača k staroslovanski mitologiji, kar je v skladu z izvorno naravo epa. V daktilskih heksametrih, enem najstarejših evropskih verznih ritmov, avtor upesnjuje tragični konflikt med skupnostjo in posameznikom, ki brez skupnosti ne more preživeti, v skupnosti pa obenem ne more živeti po svoji človeški meri, saj ga usodno utesnjuje s svojimi zapovedmi in prepovedmi.
Lainščkov roman v verzih Sprehajališča za vračanje se vpisuje v zvrst, v katero spadajo tudi viteški romani v verzih ali Puškinov Jevgenij Onjegin. Sestavlja ga petintrideset poglavji in triindevetdeset spevov, napisanih v jambskem devetercu s trojno rimo, upesnjuje pa dvojnost naše eksistence, namreč videza in resnice, ki se ves čas prekrivata med sabo. Zato je dogajanje, za katero je mogoče le megleno zaznati ljubezensko zgodbo, prešuštvo in zločin iz ljubosumja, pomaknjeno v iracionalno sfero »na tanki meji med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo, med budnostjo in sanjami, med živimi in mrtvimi« (Ivo Svetina).
Če omenjene epske korpuse opazujemo kot fenomene zunaj njihovega »zvena in pomena«, kot bi rekel Boris A. Novak, vpete v čas in prostor sodobne slovenske poezije, se nam o njih zastavlja kar nekaj zanimivih vprašanj.
Ali je njihov pojav odraz postmodernističnega voluntarizma, ko pesniki niso več »zdržali« nihilizacijskega pritiska modernizma, tega razvojno logičnega slabljenja in izginevanja klasičnih pesniških oblik, verza in rime oziroma asonance, ko so poezijo z nekakšnim dialektičnim obratom vrnili na stare pozicije in s tem skušali dokazati, da s klasično poezijo ni nič narobe, da lahko še vedno nastaja, če to le hočemo, če le znamo mojstriti pesniško obrt v čast in slavo sebi, drugemu in »narodu« – »narodu«, ki mu lahko spišemo tudi najobširnejše epske stvaritve, epose, epske pesnitve, romane v verzih, in ga tako končno postavimo enakovredno ob bok velikim, zgodovinskim narodom z ekskluzivno pravico do epa?
In naprej: Ali omenjeni iz postmodernističnega voluntarizma nastali epski korpusi niso po svoji naravi nujno historicistični, se pravi nepristni, simulirani in anahroni ter zato nekoliko smešni in naivni – naivni zlasti zato, ker predpostavljajo, »da v slehernem izmed nas v podzavesti še zmeraj tli spomin na čase, ko so naši predniki ob ognjišču poslušali zgodbe, ki so morale imeti zelo trden ritem, da so si lahko zapomnili tisoče in tisoče verzov.« (Boris A. Novak)? Predpostavka je seveda le pobožna želja (ali pesniška norost) spričo vsesplošne odtujenosti sodobnega globalizirano digitalnega človeka, ki že dolgo ne čuti več ne potrebe ne sposobnosti, da bi »ob ognjišču poslušal zgodbe« in si »zapomnil tisoče in tisoče verzov«. Tu, v tej iluzorni predpostavki, tiči tudi recepcijski bralni problem omenjenih stvaritev. Bati se je namreč, da bodo o njih sicer mnogi govorili in pisali, tu in tam citirali kakšen verz, prebral pa jih bo le malokdo.
In še naprej: Ali ni dejstvo, da sta kar dve od omenjenih besedil napisala romanopisca, odraz določene insuficience samega romana? Kot da ta danes ne zmore več pokrivati celotnega spektra človekovega doživljanja, kot da si tudi roman, kadar si jemlje za snov mitologijo oziroma iracionalno sfero »na tanki meji med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo, med budnostjo in sanjami, med živimi in mrtvimi«, pomaga s poezijo, da bi izrazil, kar je dano le »zvenu in pomenu« verza? Ali omenjena insuficienca po svoji logiki ne pogojuje in pospešuje mešanja epskih vrst?
Kako je v tem kontekstu z verzom? Kako vplivajo nanj tako obširni epski korpusi, kakršni so Vrata nepovrata, Sveta poroka in Sprehajališča za vračanje? Kakor se je bil verz (ter z njim rima in asonanca) nekoč docela razpustil v modernistično prozno valovanje, bodisi razsekano na simulirane verze bodisi zajeto v kompaktnost prozne pesmi, tako so ga postmodernistični pojavi eposa, epske pesnitve in romana v verzih vsekakor spet oživeli. Vprašanje pa je, ali se je šele zdaj, v tej svoji inflatorni uporabi, dokončno izpraznil in dopolnil ali pa so ga prav omenjeni korpusi napolnili z novo vitaliteto? No, to bo, kot vedno, pokazal čas.
