/ 

O svobodi izražanja – tu in danes

   

V zadnjih 25 letih sem objavil tri knjige o svobodi izražanja in več člankov. V njih sem popisoval in komentiral pravoslovna dognanja o svobodi izražanja kot ustavnopravnem konceptu (knjiga Svoboda izražanja, 2007, je prvo zaokroženo ustavnopravno delo pri nas na to temo) in o sodniškem pravotvorju (sodnih precedensih) glede svobode izražanja. S posebnim poudarkom na sovražnem in napadalnem govoru. Pregledal sem sodno prakso v Sloveniji in ugotovil, da se ta dela in dela kolegov, ki so se avtorsko ukvarjali s to temo, ne uporabljajo pri sodniškem odločanju. Niti po tem, ko so bila sodiščem poslana gratis, kot pripomoček za pravno pravilno delo. Tudi v strokovnih in znanstvenih revijah se redko pojavijo. To je težko sprejeti z razumevanjem.

Pri svojem javnem pojasnjevanju, kje so ustavnopravne meje svobode izražanja, nikoli nisem izražal golih mnenj ali samovoljnih izmišljotin, ampak vselej teoretična dognanja v pravoslovni literaturi in vsebino sodnih odločitev. Ta pojasnila so bila ali (namenoma in brez dobre vere) pretežno prezrta ali pa nekorektno in nemisleče postavljana v prirejene ali zavajajoče kontekste. Do njih so se opredeljevali (ne kolegi in kolegice iz univerzitetnih pravoslovnih krogov, tudi ne odvetniki in odvetnice, predstavniki tožilskega poklica ali sodne veje oblasti) predvsem nekateri predstavniki in predstavnice novinarskega poklica, civilne družbe, politično aktivističnih skupin ali posamezne osebe v smislu »pisem bralcev«. Za te opredelitve je značilno, da bodisi namenoma prezrejo pravoslovno učenje o svobodi izražanja bodisi odražajo veliko neseznanjenost s strokovno literaturo in sodno prakso. Pri izrazih nestrinjanja s temi učenimi pojasnili se ne uporablja moč argumenta, tudi ne pravoslovna literatura, niti sodna praksa: v pomenu, da bi kritični komentatorji utemeljevali, katero knjigo smo tisti, ki se s tem ukvarjamo, narobe razumeli, katero sodbo smo narobe razlagali ali katero merodajno pravoslovno delo smo prezrli. Zato so ti izrazi pretežno gola mnenja ali govorjenje na pamet, ki je v celoti določeno z zadanim ciljem (omalovaževanje in diskreditacija ad personam), ni pa utemeljeno s sklicevanjem na ugledne avtorje, literaturo ali sodno prakso. Tako sem dognal, da se o tej temi ni mogoče kompetentno, tvorno in misleče pogovarjati.

Dognal sem tudi zanimiv paradoks: tisti ljudje, ki so najbolj strastni in goreči pri izražanju golo-mnenjske kritike na račun strokovnih razlagalcev ustavnopravnih razsežnosti svobode izražanja (češ, da tej pravici pripisujemo preveč svobode), so v svojih izrazih tudi zelo žaljivi, porogljivi, obrekljivi in klevetavi (tako v zapisih na spletnih omrežjih kot v intervjujih). Kot bi na to gledali kot na izključno svojo pravico. Takšno nemisleče in nesamokritično rokovanje s svobodo izražanja onemogoča kompetentni in plodoviti pogovor. Ljudje, ki tako ravnajo, že v izhodišču ne želijo poslušati sogovornika ali pa se na njegovo izvajanje vselej odzovejo enako, ne glede na vsebino. Tudi z manipulacijo ali surovo lažjo ali žaljivo ad personam. V takšnih okoliščinah ni mogoče ustvarjati pristnega razpravljanja.

Svobodo izražanja uporabljam tako, da jo študiram in popisujem kot pravni koncept, da prebiram verodostojno literaturo in ugledne strokovne avtorje, da ne namenjam pozornosti tistim medijem, ki mojega znanja in mišljenja ne bogatijo, pa tudi tako, da s kritiko in javnim polemiziranjem ne promoviram tistih vsebin, posameznikov in medijev, ki me zaradi svojih vsebin in tehnik komunikacije ne zanimajo. Pravno nepoučeni in strastno aktivistični komentatorji pa počnejo prav to. Tudi ko gre za anonimno izražanje na spletu. O tem sem že večkrat pisal. Ne morem dodati ničesar novega, česar nisem že utemeljeval (npr. v knjigi Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi).

»Desni« in strankarsko motivirani mediji so moje pravoslovno in drugo javno delo predvsem ignorirali. Razen tedaj, ko se ocenili, da jim neko delo ali izjava pragmatično koristi. V teh medijih nisem nastopal s članki in intervjuji. Ne vidim razloga, da bi to – na povabilo – počel zdaj. Nekateri »levi« mediji so se sklicevali na moja pravna pojasnila, dokler so se z njimi lahko poistovetili. Ker se s pojasnili o pravoslovnih in filozofskih dognanjih glede svobode izražanja niso mogli poistovetiti, ob pogojevanju svojega dela s točno določeno in enosmerno komunikacijsko agendo, so nekateri mediji na »levi« uporabili tehniko laži in diskreditacije, da bi me prikazali kot »sovražnika«. Oboje občutim in razumem kot vsiljevanje nemisleče dnevnopolitične etikete ter kot strategijo uporabe, izrabe in zlorabe dela in integritete posameznikov za uresničevanje dogmatično izostrene in enosmerne agende. To sprejemam kot družbeno realnost. Usmerjanje energije v upiranje tej realnosti se mi zdi neproduktivno početje.

Večkrat sem pojasnil, da kazenske ali administrativne sankcije že vsaj od J. S. Milla naprej ne veljajo za pravilno tehniko demokracije pri odnosu do svobode izražanja. Pojasnil sem tudi, da izčrpno konkretiziranje primerov kršitve te pravice ni naloga zakonodaje, ampak sodne veje oblasti in kakovosti njenih predstavnikov. Pojasnil sem tudi, da se lahko prepričanje o preveč liberalni kazenski ureditvi prekoračenih mej svobode izražanja izrazi kot poseg v zakonodajo, a z nujnim upoštevanjem teorije, ustavnosodne prakse in prakse ESČP. Nič drugega. In se sprejme tveganje, da bo človek, obsojen na temelju zakona, pozneje vstopil v položaj žrtve kršitve človekove pravice, če bo sodišče, končno Ustavno sodišče ali ESČP, njegovo obsodbo razveljavilo.

A kot družba pri tem ne moremo biti uspešni, če se o tem sploh ni mogoče verodostojno in mirno pogovarjati. Za družbo, ki se o svobodi izražanja ne zna pogovarjati s svobodnim izražanjem in brez čustvenega pregorevanja (npr.: desnica kriči na levico, da ta uporablja sovražni govor, levica, najglasneje radikalna, pa kriči na ekstremno in zmerno desnico, da razširja sovražni govor; prvi na druge kričijo »fašisti, rasisti, nacisti, ksenofobi, seksisti, šovinisti, ekstremisti« ipd., ti pa prvim nazaj »stalinisti, marxisti, radikalci, komunisti, rdečkarji, idioti« ipd.; levica tiste, ki pojasnjuje pravne meje svobode izražanja žali z očitki o »sovražnikih svobode« in ni imuna na osebne diskreditacije, niti na podle laži, desnica pa jih izrablja pragmatično in ad hoc, pri tem pa prezre vsako drugo pojasnilo, ki ji v danem trenutku pragmatično ne ustreza, itn.), težko verjamemo, da bo znala in uspela ustavnopravno pravilno določiti meje svobodi izražanja in si pri tem pomagati s kaznovalno politiko. Lahko pa poskusi.

Soočeni smo z nepreštevnimi izzivi in problemi. Predvsem pri politiki šolstva, znanosti in znanja, socialne države, pravic ljudi do dela in znanja, pa pravne države. Že dolgo časa se goreče komuniciranje o svobodi izražanja in sovražnem govoru uporablja kot tehnika za preusmerjanje pozornosti od pravih vprašanj na napačne odgovore in od velikih, dnevnih, oprijemljivih, stvarnih in rešljivih problemov ljudi na manj družbeno usodna vprašanja, ki so skorajda nerešljiva – kot je etika komunikacije. To razumem kot tehniko strankarskega izogibnja odgovornosti za reševanje največjih težav in stisk ljudi. Če bi se toliko pozornosti, kot se je namenja dnevnopolitičnemu pingpongu glede mej svobode izražanja, namenilo problemu revščine in socialnih pravic, bi se nemara dobra rešitev katerega od vključenih problemov pokazala sama od sebe ali spontano porodila.

Komunikacijska etika ni primarno pravno vprašanje. Tudi etika politike ne (o tej sem nedavno izdal knjigo, zelo socialno naravnano). Primarno pravno vprašanje je zamejevanje svobode izražanja s kazenskimi in administrativno kaznovalnimi ukrepi. Opredeljevanje do tega je tudi naše delo – delo tistih, ki opravljamo univerzitetno pravoslovni poklic. Kot je tudi naše delo kritični odnos do ravnanj in drže vsakokratne oblasti. Vsakokratne.

Nikoli ne vložim kazenske ovadbe za razžalitev, obrekovanje, klevetanje ali žaljivo obdolžitev. Niti za grožnjo. Temu se tudi ne upiram z odgovarjanjem tistim, ki to počnejo. Ne komuniciram ad personam in ne diskvalificiram na osebni ravni. Ne razširjam laži. Ne vidim razloga, da bi se trudil neposredno komunicirati s tistimi, ki to počnejo. Tudi, če in ko to počnejo mediji.

V času avtonomne realnosti na spletu in ob toliko odličnih knjigah, po zaslugi založb in prevajalcev tudi toliko odličnih prevodov, človeku ni treba v popolno osamitev, če v tradicionalnih medijih ne najde več prostora za svojo javno rabo uma.

Morda je prav to pravi čas za več pogovorov o knjigah in ob knjigah, za razprave o literarnem ustvarjanju in z njim.

   

   

Andraž Teršek
O avtorju
Izr. prof. dr. Andraž Teršek, letnik 1975 in doma iz Kamnika, je univerzitetni učitelj prava in publicist. Zaposlen je na Pedagoški fakulteti in Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem in na Evropski Pravni fakulteti Nove univerze v Novi Gorici. Javno deluje kot pravoslovec in kritični mislec družbenih vprašanj. Izdal je več strokovnih in znanstvenih knjig, objavil pa veliko znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, tudi esejistični komentar ustave. Svobodi izražanja namenja posebno pozornost, tudi v treh tematskih knjigah in več člankih. Njegov literarni prvenec je roman Brutalci, ki mu je sledila knjiga poetike Razmetanje pozlačenega drobca.