Andraž Rožman – pesmomat – izbrane pesmi

  

Cesta

  

Mokra je.
Siva je.
Neskončna je
Končala se bo.

Iščem te.
Drvim.
Zmanjkuje me.
Pospešim.
Izgubljam črte.
Ne ustavljam se.

Iščem te.
Vasi kamenijo.
Ne bodo se prebudile.
Luči žarijo.
Ne bodo ugasnile.
Noč zija.
Ne bo utihnila.
Črnina me obliva.
Ne bo me počrnila.

Iščem te
Ne najdem je.
Gledajo me.
Kilometri, ljudje, puške, smrt….
Motrijo me.
Ne oziram se.

Iščem te.
Vztrajam.
Mislim,
Molčim.
Želim.
Hrepenim.

Iščem te.
Veter me nosi.
Proti koncu.
Konca ni.
Je le začetek.

Iščem te.
Nočem te najti.
Našel te bom.
Ali pa tudi ne.

  

*** 

  

Zapor

  

Koliko dejanj se je v nič izgubilo?

Koliko želja se je v kanal razlilo?
Koliko življenj se je v močvirju utopilo?
Koliko dihov je v brezup vdihovalo?
Koliko sanj je v vetru izginilo?
Koliko poti se je še pred začetkom končalo?
Koliko src se je v praznino razbilo?
Koliko solz v nič je spolzelo ?
Koliko strahu telo je zalilo?
Koliko ključavnic ključ je izgubilo?
Koliko sramu je dušo ubilo?

Koliko resnic laž je prekrila?
Koliko zarij kri je zalila?
Koliko tujcev nemoč je vzela?
Koliko besed je plesen preplastila?

Koliko misli birič je izbrisal?
Koliko tišine hrup je ubil?
Koliko miru grom je požrl?
Koliko življenja zidovi so ujeli?

Koliko prezira je opetnajstilo glavo?
Koliko svinčenega srda je pomendralo marjetice?

Zakaj?
Ve le on. Neusmiljeni despot.
Vsi smo tam.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist