Ana Pepelnik – pesmomat – izbrane pesmi

   

tok

  

nezavedno spravit
v zavedno

in obratno
za vedno

za zmer
merit

dolžino sanj
kadar sploh

sanjam
merit

globino pomen môr
morja in zbujanj

od strahu
da se ne bom

zadušila
ne se ne bom

danes ne bom v tej
pesmi obriš mi solzo

vzem to grozo
ker ne morem

izmerit do kam
sega

to da sem sam
sama

da je neki med
nama stik med

nama ga sproža
vonj dotik

a vmes ko te ni
ko me ni

ne vem a se senci
dotikata merita

ljubita kot ti
pa jaz nezavedno

spravit v sama
samo za vedno

  

*** 

  

ni pritiska

   

ko se poleže po tem ko smo
ali sem junaki za 1 dan pride
mono log pride druga barva

ploskve prizanesljive ležijo
počez vse zlate mehkoba
se prime jo lahko po kožuščku

vsaj na hitro podrgnem
kot se nekdo recimo počohlja
po bradi ali popraska po riti

samo da se poleže ko leže
ne pride spanec me pa ideja dela
budno in na koncu

na robu trnka zaguga tišina (zapiš
svoboda) ta dolg pritisk zenita
ostrega sonca ki matra telo pa kožo

zadihi počak ker saj pride daj prostor
da list zaguga odlep uleže
plosko na je:sen

  

*** 

    

ugibat a veš

  

izhajat iz teme
prostor podoba jaz ki je zmer obenem ti
čisto ugibanje ne rime nič se ne prime
: imet mir dat mir: izhajat iz črne
je vzet malo svetlobe jo razlit
v ocean v gozd je središče
izhod: išče za dihat plesat plavat
za prostor brez roba gre iz teme
v spektre mavrice: črna modra:
prostor za ptice je prostor za pokrajino
tu smo v tem smo not smo in svet okoli
tam je veliko prostora — vmes

  

    

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist