/ 

Moje telo, (moj parazit), moja last

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Če bi moški rojevali, bi splave delali v trafikah, reče moja mama, ko pogovor nanese na to, da je imel pred kratkim nek anesteziolog na Hrvaškem ugovor vesti in so neki ženski opravili splav brez protibolečinskih sredstev. Moški je odločil o ženskem telesu.

Moški nimajo pravice odločati o ženskih telesih. Tukaj imam v mislih predvsem hegemono moškost – institucije, kot je Cerkev, kjer je večina ljudi na vodilnih položajih, z največ moči, moških. Ženske nismo cerkvena ali državna maternica. Ženske smo subjekti, ne objekti, ne le telesa. V branje ali ogled priporočam Deklino zgodbo, ki zelo nazorno prikaže, kaj se zgodi, ko se ženske popredmeti v stroje za rojevanje. Gre za antiutopijo, nočno moro za ženske, ki ni daleč od družbene realnosti.

Splav je osnovna človekova pravica. Brez te pravice, (plodne) ženske ne moremo biti enakovredne članice družbe. Potencialno življenje ne more imeti prednosti pred realnim življenjem, kot parazit ne more imeti prednosti pred gostiteljico. Ženska ima prednost pred zarodkom. Ženske bomo vedno delale splave, pa če bo ta legalen ali ne, le trpele in umirale bomo ob tem.

Nezaželena nosečnost je hudo breme. Nosečnost, ki je posledica travme, je brutalno stanje. Odločitev za otroke bi morala biti izbira. Gre za življenjsko odločitev, ki življenje staršev, predvsem matere, obrne na glavo. Sicer danes obstaja več razlogov za ne imeti otrok, kot za imeti otroke.

Odkar sem pred sedmimi meseci tudi sama postala mama, vem, zakaj moja mama ves čas hiti in se težko naspi. Nosečnost, porod in začetke materinstva sem občutila kot skrajno stanje telesa, kot hud fizični napor, čeprav je bila nosečnost načrtovana, porod kratek in lep, ter sem do ušes zaljubljena v svojega prisesanega dojenčka. Slabost, pekoča zgaga, hemoroidi, migrene, nespečnost, neudobnost, pretirano potenje, parazit, ki raste v tebi. Težko je vedeti, kdo si, ko meje tvojega telesa niso meje tvoje kože, zapišem v pesmi. Čas, preživet v bolnišnicah, številni zdravstveni testi, poseganje v telo z orodji in napravami, zbadanje z iglami. Bolečina, ki gre čez mejo znosnega, zašita vulva; telo, iz katerega ves čas nekaj izteka (kri, mleko, pot), kronično prekinjen spanec, prsi polne mleka, povešene in razbrazdane. Bom postala plešasta, bom še kdaj doživela orgazem? Vzljubi svoje novonastale strije, krčne žile, jahalni plašč na nogah, plavalni obroč na trebuhu, si rečem. Še nikoli se nisem počutila tako korporealno, tako biološko determinirano kot v tem obdobju. Skrčila sem se na neobstoj, moja subjektivnost je na pavzi, postala sem objekt za zapolnjevanje dojenčkovih potreb. Včasih nimam časa iti niti na stranišče, si umiti las ali skuhati najbolj preprostega kosila. Moje potrebe, želje, ambicije, interesi, hobiji trenutno ne obstajajo. Že v nosečnosti sem zaradi slabega počutja, na porodniški pa zaradi pomanjkanja časa, izpadla iz trga dela in izgubila marsikatero priložnost za (prihodnji) zaslužek. (Zdrava) nosečnost in (zaželeno) materinstvo sta polna ambivalentnih čustev. In kje je cela vas? Pa sem privilegirana, imam 12 mesecev porodniškega ‘dopusta’ in priročnega, skrbnega, nemačističnega partnerja, ki prispeva v družinski proračun in katerega moškost prav nič ne trpi, ko doma opravlja neplačano in nevidno, gospodinjsko in skrbstveno delo. Naj torej dopolnim mamim stavek: Če bi bili moški noseči, rojevali in dojili, bi splave delali v trafikah.

     

    

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

O avtorju / avtorici
Ana Makuc (1982) je pesnica, prevajalka in aktivistka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleškega jezika in književnosti. Na Univerzi v Lancastru v Veliki Britaniji je doktorirala iz ženskih študij in študij spolov. Leta 2016 je prejela Veronikino nagrado za pesniško zbirko Ljubica Rolanda Barthesa.