/ 

Zadnje priznanje

  
Ana Gantar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
         

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Ana Gantar o poslani kratki zgodbi

Na delavnici nam je Gabriela Babnik  naročila preberati dve knjigi. Camusovega Tujca in Daudovo knjigo Primer Mersault. Naša naloga je bila, da na temo ene izmed knjig napišemo kratko zgodbo, esej, pesem … Jaz sem se odločila za knjigo Primer Mersault, iz katere sem vzela glavni lik Haruna ter o njemu napisala kratko zgodbo.

Vprašala sem se, kako bi se odvijalo srečanje med dvema glavnima likoma knjig, če bi se kdaj spoznala. Harun zgodbo piše v pismu, ki služi kot zadnje priznanje njegove najgloblje skrivnosti. Srečanja z morilcem njegovega brata. V pripovedovalcu se med srečanjem odvijajo notranji pogovori, ki ga pripeljejo do drugačnih zaključkov, kakršne je imel v načrtu. Na koncu se odloči pustiti človeka pri življenju, saj sprevidi, da tako mnogo bolj trpi.

  

***

   

Tako je, ko so ti štete ure. Smrt me že nežno treplja po rami in mi naznanja, da je prišel čas za slovo. Sili me v izpolnitev stvari, za katere sem mislil, da mi niso dane, pa me nesrečnica ne bo odpeljala s sabo, dokler ne izpolnim še te zadnje naloge, ki sem si jo nevedno zadal. Ali pa mi jo je zadala smrt, ne vem. Dano mi je bilo še toliko časa, da pripišem zadnje poglavje knjigi tistega učenjaka, ki se je leta nazaj prišel pozanimat o mojem bratu, Musi. Tudi njegovo knjigo sem prebral, ko sem jo dobil v roke po smrti Mame. Na pogreb ni prišel, kot je obljubil da bo, zato sem se odločil, da mu te zgodbe ne povem, kajti moja želja je bila da bi  mu jo povedal na Maminem pogrebu. Da bi jo njen duh še slišal, njeno telo pa ne bi bilo več zmožno več narediti ničesar, kar bi mi škodilo. Dolgo sem si želel svojo plat zgodbe deliti s svetom, dati Arabcu ime, mu povrniti njegovo človeškost, ga približati ljudem, kot enega izmed njih, ne pa kot predmet, ki je omenjen samo zato, da izgine. Učenjaku je ta podvig dobro uspel. Imel je toliko pravičnosti v svojem srcu, da mu ni odvzel imena in pa toliko poguma, da je vse napisal na papir in delil z ljudmi. Opravil je dobro delo in če ima svojega boga, bo slednji na dan sodbe do njega pravičen.

Temu človeku, ki je napisal zgodbo o mojem bratu, sem izdal veliko skrivnosti, veliko stvari, nekaj pa sem mu jih nalašč zamolčal. Ena izmed teh stvari mi še danes leži na duši in izgleda kot nedolžno peresce, ki je lahno kot veter, v resnici pa ga niti cela legija borcev ne bi mogla premakniti za prst. To je edina neizrečena stvar, ki se mi nabira kot cmok v grlu in me sili k temu, da se končno izkašljam. To je vse do sedaj ostala moja najgloblja skrivnost. Vendar kot sem dognal, tudi skrivnosti sčasoma izgubijo svojo prvinsko težnjo, zato nam jih je lažje izpovedati, kot smo predvidevali sprva. Čas je, da se izakašljam in se končno znebim tega neprijetnega cmoka v grlu.

Nikomur do sedaj nisem izdal, da sem srečal morilca Muse. Tistega pisatelja, ki so mu sodili, pa ne zaradi uboja Muse, ampak zaradi tega, ker ni jokal za svojo mamo na njenem pogrebu, in ga na koncu tudi pomilostili.

Enkrat samkrat sem naletel nanj, ne zavedajoč se, da pred mano stoji človek, ki sem ga s tako vnemo iskal leta in leta. Ha, ha! Usoda napravi svoje z razlogom. In jaz sem imel razlog. Še preklemano dobrega. Ubiti Francoza, ki je mojemu bratu odvzel ime.

Sprva je bil do mene zelo nezaupljiv. Jaz sem bil zanj še en Arabec, ki ga nadleguje, in to mi je dal čutiti, on pa je bil le še eden izmed tistih mnogih francoskih obrazov, ki so se mi zdeli tako podobni, in tudi on se je mojih občutkov zavedal. Ni pa vedel, da sem iskal pot do njega samega. Pot, ki sem si jo pripravljal toliko let. Pot, ki Mami ni bila usojena. Kajti če bi ji o tem srečanju izdal podrobnosti, bi me silila nazaj dokončati svoje delo, če pa bi se uprl, bi name gledala kot na grešnika. Na koncu bi v svoji norosti še sama poskušala kakšno neumnost in tega ji nisem privoščil. Dovolj je trpela.

Vljudno sem pristopil do njega in ga v arabščini nagovoril za cigareto. Potem sem mu ponovil še v francoščini. Sam od sebe mi je ponudil tudi ogenj. Jaz, ki nisem kadil, sem prižgal cigareto in povlekel. Uf, kako sem se trudil, da ne bi kašljal, in uspelo mi je. Čeprav me je močno sililo, da je uvidel neko napako na meni in sem se izgovoril, da se me nekaj loteva. Dim za dimom sem čutil, kako si dušim pljuča s tako nepotrebno substanco.

Ostal je tiho. Odločil sem se ga z enim očesom opazovati. Deloval je odmaknjen. Potisnjen nekam vase, kjer počne kdo si ga vedi kaj. Rad govorim, zato sem se z njim odločil načeti pogovor, da ne bi izpadel kot nekdo, ki mu želi storiti kaj žalega. Omenil sem mu knjigo njegovega rojaka, ki sem jo prebral, saj sem sklepal, da jo je moj (še ne) sogovornik, prav tako kot pisatelj Francoz po rodu, prebral. Niti ene ni pisnil, le njegov pogled se je premaknil zdaj sem, zdaj tja, še vedno nekje v drugi dimenziji, stran od naše resničnosti.

Začel sem razlagati, da se mi je knjiga neizmerno dopadla, da sem jo prebral večkrat in da komaj verjamem, kako izkušeno je pisatelj predal zgodbo naprej. Začel si je ogledovati mojo čisto arabsko zunanjost kot da bi mi hotel povedati, da težko verjame Arabcu, da se strinja s pisateljem. »Ti nisi Francoz,« so bile njegove besede meni v pozdrav.

Rekel sem mu, da naj ga videz ne zapelje. Da, po rodu sem res Arabec, rojen arabskemu očetu in arabski materi, vendar to še ne pomeni, da se strinjam z njima.

Sumničavo me je s pogledom pregledoval naprej.

»Dobro,« sem mu dejal, »naj ti pojasnim. Moji starši so arabskega rodu, jaz sem rojen v tem svetu, vzgojen prav tako. Vendar ti življenje narekuje, komu moraš dati svoje zaupanje in koga zanj prikrajšati. Imel sem brata. Ubil ga je Arabec. Eden izmed nas. Bolje rečeno eden izmed njih. Jaz se ne štejem več pod Arabce od tistega dne, ko sem izvedel za smrt svojega brata. Sedaj jih sovražim in tudi ubijam.« Hotel sem ga spodbuditi h govoru o sebi.

»Ubijaš?« me je vprašal s takim tonom glasu, ki je bil bolj monoton od njegovega obraza. Nisem verjel njegovemu hlinjenju, če bi se temu sploh lahko tako reklo.

»Tako je, ubijam jih. Za dobro plačilo.«

»Plačani morilec,« je izustil.

»Tako je. In knjige so odličen vir informacij do novih načinov uboja. Kot je bil recimo tvoj rojak. Ubil je Arabca, nikoli pa mu za njegov uboj niso sodili, saj nikdar niso našli trupla. Knjiga ne pove, kam je skril truplo mrtveca. Vendar je opravil več kot odlično delo, če trupla do danes niso našli. Kako me muči da bi izvedel od njega, kako mu je uspelo! Človek je odličen!« Potem sem mu hitel govoriti, da se mi je knjiga dopadla iz razloga, ker se osebno povezujem s stališči pisatelja samega in ga po notranjem občutju razumem, zakaj je deloval, kot je deloval. Njegov pogled se je ustavil na mojem. Prvič da so se najine oči zares srečale. Čutil sem nevidno napetost med nama, ki je delila zrak, da sva stala dva koraka odmaknjena eden od drugega. Njegov pogled pa je priklel mojo bit nase, da je opazila spremembo, ki je bila velikanska. Pogled je prodrl vame in v trenutku se mi je zazdelo, da me je prebral, da ve vse o meni. Pred tem je zasanjano strmel v daljavo, kot da išče dokončni cilj, ki si mu ga niti daljno obzorje ne upa ponuditi, morda zato, ker mu ne zaupa. On pa še vedno pričakuje, da bo to destinacijo dosegel. Prešinilo me je, da je morda pesnik in v svoji utopiji melanholične pesimističnosti išče odgovore, ki jih nikdar ne bo našel. Potem pa je prodrl vame s puščico enega samega pogleda, ki me je za trenutek prestrelila s strahom, a sem se že v naslednjem hipu umiril. Vprašal me je še, s katerimi stališči v knjigi se strinjam.

Začel sem pri podobnosti med mano in pisateljem, ter mojo in njegovo mamo. Govoril sem mu, da čutim neke vrste povezanosti s pisateljem, ko ni jokal na pogrebu svoje mame. Tudi jaz ne bom jokal, ko bomo pospremili njeneno trupla, ki ga bo na koncu zrahljala vsa golazen zemlje. Nekatere matere ne premorejo dovolj materinske naklonjenosti, zato ne znajo izkazati ljubezni otroku, ki jo čutijo ali pa tudi ne. Kdo bi vedel. Otrok si te ljubezni zasluži, mati pa je tista, ki ne spusti zidu pred njim in ga spusti blizu. Predvideval sem, da je pisatelj kot otrok verjetno doživel neko zelo slabo izkušnjo, ki je vključevala njegovo mamo, zato se je zaprl pred njo in je verjetno tudi ni spustil blizu. Potem sem nadaljeval, da je pisatelj v knjigi mnogo lagal, tudi o tem, da je mamo poslal v zavetišče, ker se z njo ni imel kaj pogovarjati. Gledal me je in poslušal. Včasih je pokimal ali odkimal. Rekel ni nobene. Vprašal sem ga ali ima kaj pripomniti, medtem, ko je kadil že tretjo cigareto, in je spregovoril.

»Kar si povedal o pisatelju so res samo predvidevanja. Dokler jih on ne označi kot resnice. Ali pa si morda govoril o lastnih doživetjih, ko si opisoval svoj odnos do mame?« Pozorno me je gledal.

Nisem se hotel izdati, pa mislim da sem se, ker se je kot njegovih ustnic rahlo povesil navzgor. V delčku trenutka pa se je tudi porazgubil. Le pozorno oko ga je ujelo. Ta skoraj nevidni nasmešek.

»Poskušam se povezati z njim. Ga razumeti. Uspelo mu je navsezadnje, kar meni ne bo nikoli.«

»Kaj pa?«

»Napisati knjigo. On mori in piše o svojih umorih, jaz pa samo morim. On je boljši od mene. Proti njemu se počutim skoraj strahopetno. On da vsem vedet,i kaj je storil, jaz pa si tega ne upam, ker vem kaj me čaka. Gotova smrt. Ima pa on voljo to javno priznati, kar močno spoštujem. Morda kdaj sledim njegovim stopinjam.« Želodec se mi je obračal, ko sem govoril te besede. V sebi sem kričal, da nikdar, ampak res nikdar ne bom stopil v čevlje Francoza, čeprav sva si bila po določenih delih življenja zelo podobna. Vendar nikoli nisem bil in nikoli ne bom Francoz!

Spet je z mislimi plaval v svojem svetu, odmaknjen od naše resničnosti. Morda pa je bil nek nezemljan, ki je tako vzpostavil stik s svojo raso in jim naprej predajal informacije. Odklopljen iz naše resničnosti, popeljan nekam v neznano. Deloval je nečloveško v tistih trenutkih. Skoraj kot da bi mrtvec, ki so ga ravno pokopali, ostal od mrtvih. Spreletel me je srh. Potem sem pomislil, da si verjetno preveč domišljam.

Postal sem žejen. Kavarna ni bila daleč. In kakor me je tujec odbijal, me je z neko magnetno privlačnostjo vlekel nase. Povabil sem ga na pijačo in, glej si ga no, sprejel je! Nedelo te prisili v najbolj čudne stvari. Arabec in Francoz, dva nasprotna si pola sta sedela skupaj na pijači. Najhujša si nasprotnika eden nasproti drugega. Oba nevedna, kdo je bil nasproti sedeči. Naročil si je belo kavo, jaz pa pivo. Takoj sem se pošalil na njegov račun, da sledi vzgibom svojega rojaka pisatelja. Nisem ga omenjal po imenu. Ni ga motilo. Odvrnil mi je, da je to navada njegovega ljudstva. Moj notranji radar je zaznal izrečeno laž. Sumil sem, da mu tematika pogovora ni po godu, zato se z njo ni želel nadalje obremenjevati.

Ali mu je bilo do družbe z mano ali ne, to ne vem. Meni zanesljivo ni bilo do druženja z enim izmed njih. Vendar se mi je takrat zdelo, da sem ujel lahko tarčo, da poizvem kaj več o morilcu Muse, oziroma, če imam srečo, me bo pripeljal še kak korak bližje izdajalcu.

Sedel sem in čakal, da bo on kaj izustil. Gledal me je nekaj časa in nato končno iz sebe spravil vprašanje: »Kakšne podobnosti še vidiš med sabo in pisateljem?«

Rekel sem mu, da sem mu povedal, pa me je opomnil, da sem mu povedal samo eno stvar, rekel pa sem mu, da čutim podobnosti in ne podobnost z življenjem tega človeka, kar pomeni, da jih moram imeti več.

Oba sva ubila človeka, vendar on misli, da sem jih jaz ubil več. Na to se lahko zanašam, sem pomislil. »Oba sva morilca.«

»To drži.«

»Noben izmed naju ne žaluje za svojimi žrtvami. Zdi se nama nekaj naravnega, da sva nekomu vzela življenje. V tem mišljenju sva si s pisateljem zelo blizu,« sem govoril ves zamišljen. Vse to je bilo bolj ko ne za predstavo, da bi ga pridobil na svojo stran in da bi se tudi on začel odpirati meni. Težavno je bilo prodreti v njegovo notranjost. Nekaj dejavnikov pa mi je vseeno pripomoglo k osvojitvi cilja. Moja zgovornost. Pa moja prijaznost tudi. Potem je tu še alkohol, ki si ga je naročil po dveh kavah. Kolikor čudno se že sliši, mu je alkohol doprinesel trenutke čiste zavesti, da se je polagoma tudi njemu začel razpletati jezik. Čas, ki ga je preživljal v našem svetu, je postal za kanček daljši. V tistih trenutkih sem v njemu prvič začutil delček človeškosti. Prave človeškosti.

Izstrelil mi je novo vprašanje in videl sem, da je alkohol polagoma začel delovati nanj. »Prej si rekel, a si dobil pisatelja med laganjem. Kje se ti zdi, da se je zlagal?«

»Poleg tega, da mislim da se je hotel znebiti svoje mame, ker ni videl več potrebe po tem, da jo prenaša?«

»Tako je. Verjamem, da to ni osamljeni primer, ki si ga našel.«

»Hotel sem slediti njegovim stopinjam in sem podoživel njegovo zgodbo, kolikor se je dalo. Tudi tisti del, ko je umoril Arabca. Nikakor ne morem dognati prostora v katerem se je umor zgodil. Moj problem nastane, ker sem iskal tisto plažo. Nikoli je nisem našel. Nikoli. Pa sem mnogokrat po dolgem in počez prečesal kraje, v katerih pisatelj opiše umor. Mislim, da si je ta kraj izmislil, zato da umora ne bi mogli razrešiti, trupla pa najti. Popolno izpeljan umor. Ne morem prehvaliti tega človeka!« V resnici sem kraje do potankosti poznal in ni mi bilo treba veliko raziskati, da sem ugotovil, da plaža ne obstaja. Moje besede so se mu dopadle, saj sem opazil, da se je okoli mene zdel mnogo bolj sproščen. Čeprav še vedno odmaknjen.

»Si pa velik oboževalec. Povej mi, zakaj si še živ?« ga je zanimalo.

»Kako to misliš, zakaj sem živ?«

»Mislim, zakaj te tvoji že niso poslali na oni svet, ko jim nasprotuješ.«

»Naloga dobrega morilca je, da se zna vključiti v družbo, ne da bi ga kdorkoli prepoznal kot takega. Zato mi uspeva. Mislijo, da sem še vedno eden izmed njih. Zato me vidiš v njihovi opravi. Veliko lažje opravljam svoje delo, če me človek spusti blizu, ker mi zaupa.«

»Razumljivo. Verjetno imaš tudi kakšno idejo, kako bi izboljšal knjigo, kajneda?«

»Samo eno stvar. Mrtvemu človeku bi dal ime. Rad vem, koga sem pokopal. Doma imam beležnico z vsemi imeni, skrbno jo hranim. Tudi ta človek je verjetno imel ime. Ne vem, zakaj se pisatelj ni spustil tudi v to podrobnost. Že leta iščem nekega Arabca. Muso. Nekega lepega dne se je pogreznil v zemljo in vse sledi za njem so se izbrisale. Rad bi vedel ali ga ni pokopal tisti vaš pisatelj, da ga ne bom iskal več. To ti vzame veliko časa po nepotrebnem, ker je človek lahko že mrtev. Kakšna pa se je tebi zdela knjiga?«

»Kako veš, da sem jo prebral?«

»Predvidevam, ker tako zavzeto poslušaš o njej. Sem mislil, da svojemu mišljenju o njej dodajaš še mojega.«

»Zmotil si se.«

»Sem se res?«

»Zelo močno. Vendar imam mnenje o knjigi. Prišla mi je v roke. Nimam reči kaj, strinjam se z njo, a se mi zdi, da bi bila lahko tudi bolje napisana.«

Imel je dovolj in odločil se je stopiti na zrak. Noč je prekrila ulice in sonce se je za nekaj ur odločilo počiti. Vidno je bilo, da mnogo bolje prenašam alkohol od njega. Majal se je. Jaz sem hodil kot po navadi. Dovolil sem tujcu, ki sem ga prvič videl, da se je naslonil name in se opiral na moje telo. Tako je še mene kdaj povlekel v poševno hojo, da je izgledalo, kot da sva oba pijana.

Nadaljeval sem pogovor, kjer ga je on končal. »Tudi meni se zdi, da kakšna podrobnost manjka, a vseeno sem nad pisateljem navdušen.«

»Kaj ti manjka?« je izjecljal.

»Recimo to, da žrtvi ni dal imena. Jaz bi ga poimenoval, da bi se vedelo koga sem pokončal.«

»Zelo vase zagledano. Morilec, ki išče pozornost.«

»Tudi ta pisatelj jo je iskal. Vse je priznal v knjigi, pa ga niso mogli obtožiti zaradi tega, ker trupla niso našli.«

»Še dobro, da razmišljaš drugače kot on,« mi je govoril, misleč na pisatelja. »Kajti če bi vsi razmišljali isto, knjige ne bi bile zanimive za branje.«

»Bolj se ne bi mogel strinjati,« sem sklonil glavo v priznanju resničnosti njegovih besed.

Tako sva se sprehodila do stavbe, v kateri je stanoval. Na koncu sem se za slovo še pošalil, naj pozdravi tega čudovitega pisatelja, če ga pozna, ali kdaj sreča.

»Ni potrebe,« je dejal, komaj stoječ na dveh nogah. »Sam si ga ravnokar pozdravil.«

V glavi sem začutil srčni utrip srca. Kri mi je po žilah brzela, kot še nikdar poprej. Moral sem brzdati svoje lice. Ostati je moralo neopazno prizadeto. V mislih se mi je vrtela ena misel. UBIJ MORILCA MUSE, UBIJ MORILCA SVOJEGA BRATA, so kričale misli in me spodbujale k novemu umoru. Nisem se jim upiral. Končno sem dobil priložnost, nad katero sem skoraj že obupal. Kadar ne pričakuješ, se zgodijo velike stvari. Ha ha!

Z eno nogo je že prestopil prag, ko sem ga ustavil. Najprej sem mu ponudil pomoč, pa me je zavrnil, da se lahko sam priplazi, če se že mora, do svojega stanovanja. Potem sem ga vprašal še po tem, zakaj je zamolčal ime Arabca, ki ga je ubil.

»No, kot prvo, ga nisem vedel. Kot drugo pa, takoj ko nekomu daš ime, mu daš oznako. Oznako za katero ljudje lahko žalujejo. Človek brez imena je brez oznake, zato tudi ni nikogar, ki bi ga lahko objokoval.«

»Kaj pa družina in prijatelji, ko ugotovijo, da je izginil?«

»Ne vedo, da je mrtev.«

»Predvidevajo še vedno lahko.«

»Niso pa prepričani. Ostaja jim upanje.«

»Lažno upanje. Jaz vsaj vem, da je moj brat mrtev, in vem kdo ga je pokopal. Človek brez imena pa je človek brez dediščine. Si vsaka žrtev ne zasluži vsaj toliko spoštovanja?«

»Jaz imam ime, pa je tako, kot da ga ne bi imel. Nihče ne bo jokal za mano, zakaj bi jaz potem objokoval ali drugim dovolil objokovati svojo žrtev?«

Njegova duša je bila zares temačna. Še vedno pa je bila v preveč pogledih podobna moji, tako da bi z obtoževanjem njega v resnici obtoževal velik del sebe. V njegovi bližnji prihodnosti sem videl le eno. Smrt, ki jo bo povzročila roka brata njegove žrtve.

Skoraj mi je že zaprl vrata pred nosom, ko sem planil vanj. Sila je bila tako močna, da ga je vrglo v steno in se je sesedel na tla. Obsedel je na tleh. Pogledal je mojo postavo, ki je obvisela nad njim. Sklonil sem se k njemu ter mu prišepnil resnico.

Povedal sem mu točno, koga je ubil, kdo vse je za njim žaloval in kdo sem bil v resnici jaz. Pogledal me je s sprijaznjeno usodo v očeh. Vedel je, da v takem stanju, kot je bil, ni imel možnosti, da me premaga v fizičnem spopadu. Stegnil se je proti notranjemu žepu plašča. Takoj sem vedel, kaj lahko skriva tam notri. Prijel sem ga za zapestje in hitro umaknil njegovo roko. Potem sem ga pretipal. Res je imel pištolo. Vzel sem jo v svoje varstvo, da mi z njo ni mogel škodovati. Prepričan sem bil v dejstvo, da mene ne čaka ista usoda kot Muso, da moje telo ne bo padlo pod strelom. Jaz sem prijel svoj nož in mu ga hladnokrvno nastavil na vrat. Obmiroval je. Hotel sem odgovore.

»Zakaj si lagal o kraju umora Muse? Nisi ga ubil na plaži, tista plaža sploh ne obstaja. Poznam tiste kraje.«

»Temu se reče pripovedovanje zgodbe. Vsi bi radi vedeli vse, a obenem hrepenimo po tistem ne neznanem, tistem česar ne moremo razrešiti. Zato pisatelj prireja dogodke, da je bralcu knjiga zanimiva za branje in da ima med branjem možnost razmišljati.«

»Meni pa se zdi drugače. Meni se zdi, da v tvoji glavi nekaj ne deluje pravilno. Vse to si dobro razmislil, preden si se lotil načrta. Vedel si že vnaprej, da boš to izvedel, že iz knjige se to lahko razbere. Ni bilo naključno. Morda si se z Muso celo dogovoril.«

»Naključno sva se srečala. Nikoli niti besede nisva spregovorila eden z drugim.«

»Niti po imenu ga nisi vprašal?«

»Ni me zanimalo njegovo ime.«

»Kam si skril njegovo truplo, da ga niso našli?«

»Zakaj bi ti povedal?«

Rezilo mojega noža je narahlo zarezalo v njegov vrat. Priteklo je nekaj kapljic krvi. Grožnja je delovala.

»Njegovo truplo sem odvrgel v vodo.«

»Kam natanko?«

»Naprej od tiste plaže, kjer sva se s tisto punco nekoč kopala.«

»Marie?«

»Tako je. Preden sem ga odvrgel, sem nanj navezal nekaj težkih kamnov, da truplo ne bi obstalo na gladini.« Besede je izrekal brez slabe vesti, kot da mu je umor nekaj vsakdanjega.

Moja draga Mati je imela prav. Pravilno je slutila ali bolje rečeno znala slišati zgodbo valov, ki so ji šepetali, da varujejo truplo njenega pokojnega sina.

»Zaradi tebe nisem mogel pokopati Muse! Odvzel si mu status mučenika, samo zato, ker z Mamo nisva mogla dokazati, da je izginulo truplo pripadalo njemu!« Prvič sem v notranjosti stavbe nad njim dvignil glas. Oba sva govorila v njegovem jeziku. Slišalo se je, kot da se prepirata dva Francoza.

»Branil sem svoje življenje.«

»Prej bi rekel, da si branil čast svojega namišljenega prijatelja, samo zato, ker si bil brez dela.« sem umiril ton svojega glasu.

»Vse osebe opisane v knjigi so resnične. Iz svojega življenja dobivam snov za svoje pisanje.«

»Kot si dejal sam, tudi prirejaš ga.«

»Dogajanja, ne ljudi. Tvoj brat je…« hotel je dokončati stavek, jaz pa sem ga hotel prisiliti, da bi si zapomnil ime umorjenega Arabca. »Musa! Ime mu je bilo Musa!«

»…Musa… branil je tisto punco, ki jo je moj prijatelj pretepel. Ona je imela njega, on je imel mene.«

Zaznal sem, da punce ni omenil kot sestre. Povprašal sem ga po tem.

»Enkrat, že po mojem sojenju je prišla do mene in mi povedala, da ni njegova sestra, kot mi je dejal moj prijatelj Raymond. Bila je ena izmed Arabčevih podložnic. Rad jo je imel in braniti jo je hotel. Vendar sem vse to izvedel po tem, ko je knjiga že izšla. Nič več nisem mogel popraviti.«

»Musa ni imel sestre, samo brata, mene. In kot si ti sodil njemu, bom jaz danes sodil tebi. S smrtjo.« Trdno sem prijel ročaj in rezilo ponovno približal koži na vratu, pripravljen vsak hip potegniti. Vse, kar sem si zaželel, je bilo, da bi videl strah na njegovem obrazu preden opravim dejanje.

Razočaral me je. Človek ki ima vest, bi v takem trenutku to izkoristil in se pokesal. Njegove oči so bile docela prazne. Iz njih ne bi mogel razbrati nobene zgodbe, če mi je sam ne bi hotel razkriti. Potem je ta praznina za trenutek popustila, ali pa se je le vrnil nazaj med žive, kdo bi vedel. Vprašujoče me je pogledal in v tistem se mi je v glavi vsaka informacija postavila na pravo mesto, kjer je sestavila resnično zgodbo o tem človeku.

Nisem vedel ali naj se mu smejem ali naj se mi smili in naj potočim še sam kako solzo zanj. Njegovo mišljenje je res presegalo naše, oziroma je bilo nazadnjaško, nisem se mogel odločiti. V smrti je videl več možnosti preživetja kot pa v življenju samem. Slednje ga je očitno strašilo bolj kot smrt. Ni mu nudilo višjega pomena, samo čakal je, kdaj ga bo nekdo, kdorkoli, odrešil muk, ki si jih z lastno roko ni upal zadati. Raje bi družbo delal Matildi s koso v roki. In vse kar ga je od tega ločevalo je bil poteg moje roke v katerem je bilo rezilo, preko njegovega vratu. Njegov pogled je v meni našel svojega odrešenika.

Odmaknil sem rezilo, njega pa še naprej močno držal. Ni se upiral. »Kaj čakaš? Hočeš me ubiti, ubij me.«

»Utihni,« sem mu zabrusil. »Zakaj lažeš, da ti v resnici ni ime tako, kot si se predstavil v knjigi?«

»Ker mi res ni. Ustvaril sem psevdonim.«

Misli so se vrnile nazaj v preteklost. Narisale so mi obraz onega Francoza, ki sem ga bolj na željo Mame kot pa z lastno voljo, ubil. Hotel sem ubiti Francoza, vendar ne onega. Hotel sem najti morilca svojega brata. Sedaj je bil v mojih krempljih. Ha, ha! Leta nazaj sem zagrešil umor, za katerega sem mislil, da me je razrešil teh muk, čeravno ni umrl pravi obraz. Vse dokler se nisem zavedel, kdo stoji pred mano. Je bila smrt Muse res kaznovana s smrtjo nedolžne krvi? Ne. Pridobila nama je hišo. Zakaj sem se potem prepričeval, da ni bilo nič narobe, če sem ubil človeka, ki ni imel povezave z mojo zgodbo? Hotel sem pustiti to za seboj. Bil sem utrujen od vsega naprezanja iskanja krivca. Našel sem žrtveno jagnje, ki je prevzelo mesto pravega morilca. Se danes počutim krivega za uboj? Ne. Smrt mojega brata je bila tako kaznovana s smrtjo nekoga drugega. Krivega se nisem počutil, ker sem vedel, da bi temu pisatelju s smrtjo naredil uslugo. On je moral preživeti, da bo obsojen na smrt, in tisti mrtvi Francoz je izgubil življenje v njegovem imenu, da je podelil svoje fizično telo.

Rezila nisem potegnil preko vratu. Ko je uvidel, da ga ne nameravam ubiti, sem na njegovih obraznih potezah zaznal hudo razočaranje. Odvzemal sem mu njegove tako željene sanje. Sanje, v katere je veroval bolj kot v božanstva. Sem mu bil pripravljen pomagati na tej poti? Ne. Pospravil sem nož in mu namenil besede: »Sam to stori, če se ti tako mudi oditi s tega sveta.«

»Vzeti življenje nekomu drugemu je druga zgodba, kot pa vzeti si lastno življenje,« je pripomnil s šepetom.

Obrnil sem se, da bi šel.

»Saj ti razumeš, kajneda? Tudi ti si ubijal.« V vseh mojih lažeh je tudi pijan znal prepoznati delček resnice, ki sem mu ga nastavil za vabo.

Raje sem odšel, preden bi si bil premislil o svoji odločitvi. Nikdar več nisem srečal tega brezizraznega strahopetca. S tem sem dokončal svoje poslanstvo. Ubil sem ga s tem, da mu nisem odvzel življenja, in prerodil sem svojo podobo, ki ni več mučeniško čakala na odrešitev trpljenja. Tudi Mama je postala za kanček bolj ljubezniva, kot da bi začutila smrt morilca. Musa je pod valovi nehal kričati in končno počiva v miru globoko pod gladino morja. Tudi valovi so prenehali šepetati njegovo povest. Pravici je bilo zadoščeno.

To je moja celotna zgodba. Zgodba, ki bo umrla z mano. Zgodba, ki je mučeniku podelila ime!

  

   

   

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

          

Ana Gantar Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
                
Ana Gantar
O avtorju
Ana Gantar, rojena l. 1993 v Ljubljani. Dokončala srednjo veterinarsko šolo. V osnovni šoli sem začela pisati pesmi v angleščini, v srednji pa še kratke zgodbe, novele in romane v slovenščini. Zelo rada prevajam pesmi. Najraje pišem zgodbe, ki imajo duhovno vsebino. Vedno pišem, če ne na papir ali računalnik, pa v svoji glavi. Svoj prosti čas poleg pisanja najraje preživljam ob živalih, še posebej svojih dveh psih.