/ 

Zamenjava identitete

      

Amadej Kraljević –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Amadej Kraljević o poslani kratki zgodbi

Potikanje od znanca do znanca ter kasnejši ogled enega izmed turnirjev v videoigri Raketna liga je obrodilo par grozdov za trgatev. Medtem, ko je celotno trto povodov težko opisati in locirati.

 

***

 

Aloish je na vsaka dva meseca hodil za en mesec na agencijsko delo po raznih evropskih prestolnicah. Delal je kot montažer s skupino sotrpinov, ki so se skupaj z njim vozili v tujino z rabljenim audijem karavanom na električni pogon. Vsakič, ko se vrne, pravi, da je delo dobro plačano in da lahko s honorarjem preživi naslednja dva meseca. Zadnje delo, ki ga je moral opravljati, je bila demontaža industrijske hale v Zurichu. Šlo je za Sonyjevo pakirnico, ki je selila proizvodnjo v Novi Sad.

Obiščem ga na njegovem vikendu, kamor se je ravnokar preselil. Iglavci prekrivajo vidnost hiške na obrobnem delu hriba. Cesta do vikenda se zdi nepregledna, brez kotnih ogledal, da bi lahko videl nasprotni avto, ki bi morebiti drvel proti tebi. Pazljivo zavijem v zadnji ovinek pred cesto, ki vodi do vikenda. Tema je začela prekrivati cesto. Iz nasprotne smeri vidim samo avtomobilske luči. V teh ne toliko prometa polnih krajih se ostri ovinki polagajo. Zavijem strogo ob desni rob cestišča. Avtomobilska luč se približuje. Roka mi zdrsi na ročno zavoro. Rahlo upočasnim. Luč se vse bolj bliža. Ugledam levi rob nasprotnikovega avtomobila, kako ga počasi zanaša v ovinku. Pospešim. Zategnem ročno zavoro, da izpeljem mavrico po robu cestišča, ki je posut s peskom. Nasprotnika zanese. Bližina najinih avtomobilov je iz ptičje perspektive dajala občutek pogleda, kot da sem se ravnokar izognil močnemu krošeju v levi bok avtomobila. V počasnosti izpeljevanja sva se z nasprotnim voznikom pogledala. V najinih očeh je bilo videti utelešenje hkratne jeze in olajšanja, ki ju pospremi fakič iz obeh strani. Zapeljem naprej do vikenda s srčnim utripom industrijske tehnaže.

Pripeljem na dovoz. Aloish na balkonu zvija jutranjo travnato baso, da nama jo postreže ob kavici. Pridružim se mu v pojedini gozdnega sadjevja, basi in kavici. Še preden sva odprla kakršnokoli pozdravno splošno mesto pogovora, je iz svojih kopalk potegnil telefon. Začne brskati po galeriji, da mi pokaže videoposnetek svojega dela v Zurichu. Na posnetku je možno opaziti podolgovate jeklene stebre, ki se nalagajo na kamione, in voznika z irokezo, ki sva mu oba rekla kar Kameleondžija«. Pri kamionu se mu pridružijo še njegovi sodelavci. Naenkrat se posnetek oddalji in videl sem lahko sto kamionov, kako v dolgi ravnini tvorijo človeško strigo. Hotel je, da pozornost usmerim v kakšnih dvajset kamionov na koncu kolone, na katere so nalagali novo različico igralne konzole »Play Station 5«. Pravi mi, da je videl pogodbo o tem, kam so namenjeni. Šlo naj bi za to, da je na trgu umanjkalo povpraševanje po konzolah, zato jih bodo pretovorili v Novi Sad, tam zakopali v jame in prekrili z betonom. Nasmejala sva se misli, da bo to pravcato pokopališče. Za trenutek ga prekinem in mu povem, kar se mi je zgodilo malo prej na zadnjem ovinku do vikenda. Odvrne mi, da pozna voznika. Bil naj bi tisti Kameleondžija, ki se je vračal iz Novega Sada in ga prišel pozdravit na vikend.

Kadiva še zadnjega »iveka« od base. Kislost malin se mi nabira v kotih ustne votline. Nekaj koščkov se mi bo verjetno zataknilo v luknjo v dlesni, kjer so mi pred dnevi izdrli modrostni zob. Nič zato, bom imel kaj za prigriznit na poti domov. Aloish prekine tišino. Začne razlagati o stvareh, ki mu jih je malo prej povedal Kameleondžija. Najprej potegne še en dim. V Novem Sadu je videl novo industrijsko halo, napolnjeno skoraj izključno s procesorji. Srbska vlada naj bi iz teh hal po naročilu Združenih držav Amerike izvajala kiber napade na Iran. V nasprotni hali je imela svojo shrambo procesorjev Rusija. Kameleondžija je moral ravno med obema halama v jamo iz kamiona stresti igralne konzole. Na pavzi mu je bilo dovoljeno iti v menzo, ki je v nadstropju, dvignjenem od tal, povezovala obe hali. Za kosilo si je vzel čufte v paradižnikovi omaki in krompirjev pire. Prisedel je za naključno mizo, kjer so kosili agencijski zasebni inženirji, ki so skrbeli za vzdrževanje obeh hal. Eden od inženirjev je bil nedavno izbran na naboru novincev za panplanetarno hladno vojno tekmovanje v »Rocket League« oziroma raketni ligi. Prekinil sem najin pogovor in si iz džezve natočil še preostanek kave skupaj z usedlino. Lepo je dobiti celotno kavno zmes v usta, da si lahko raznežiš okus. Aloish je medtem spet začel rolati, tokrat bolj rahel in vitek džoint. Pogovoru dodam svoja opažanja, da sem že slišal za omenjeno raketno ligo. Šlo je za realna razmerja. Liga je imela petdeset krogov. V vsakem krogu je država, ki je zmagala, dobila del ozemlja, ki je nato čakal na ratifikacijo. Po njej so na novo pridobljenem ozemlju zmagovalci samo zamenjali zastave in obče javne napise z imenom nove države. Zgodovina se ni spreminjala, kajti zgodovina se zgodi samo enkrat. Miti so dobili zaščito organizacije »UNESCO and Company«. Aloish me prekine s ponudbo, če bom slučajno pojedel še kakšno slivo. Odkimam mu.

Nato nadaljuje. Kameleondžiji je omenjeni inženir razlagal, da je v 23. krogu lige prišlo do zapleta. Tadžikistan je v 15. krogu lige z lahkoto pometel z vojno reprezentanco ZDA. Te pa so v omenjenem krogu, zaradi prepričanosti v svojo zmago, stavile na veliko. Tadžikistan si je od ZDA prilastil ozemlje Mississippija. Prilastitev trenutno še vedno čaka na ratifikacijo. V istem krogu se je poškodoval igralec iz vrst ZDA Krohul 66. A je znova zaigral v 23. krogu lige, ko je ZDA igrala proti vojni reprezentanci Angole. Selektor Angole in vodstvo njihove reprezentance je posumilo na zaplet. Krohul 66 ni imel vklopljenega obraznega skenerja, s katerim bi preverili identiteto igralca. Identificiran je bil samo s prstnim odtisom. Še preden se je začelo vojno tekmovanje, je hladnovojna zveza južne poloble podala pritožbo na Mednarodno hladnovojno kazensko e-sodišče v Haagu. Pritožba je prispela prepozno, zato se je tekma že začela. Aloish spet vzame v roke telefon in mi pokaže skeniran dokument pritožbe. Pisalo je: »Zaradi neuspele verifikacije identitete Krohula 66 in premikov njegove GPS-lokacije sumimo, da bo v 23. krogu lige prišlo do zamenjave igralcev, torej, da bo pod uporabniškim imenom Krohula 66 zaigral njegov suspendirani brat dvojček Kalatum 99«. Reprezentanca ZDA je bila obveščena o pritožbi in je med tekmo poslala obrazni sken Krohula 66, vendar je še vedno preprečevala živo videoprepoznavo obraza. Šlo naj bi za »tehnično okvaro« na njihovi strani, ki da jo odpravljajo. Eden od nasprotnikov iz vrst Angole je med tekmo prepoznal slog igre Kalatuma 99, saj sta pred tem igrala v intergalaktični amaterski reprezentanci, in s tem navrgel še dodatni sum. ZDA je uveljavila veto in tekma se je nadaljevala. Reprezentanca Angole je beležila sprotno dokazno gradivo o zamenjavi identitete. Videno, fotografirano, posneto, dokumentirano po tem vrstnem redu je šla angolska rast zaupanja v svoj prav. Tekma se je končala z zmago ZDA. Ta si je za zmago prilastila rudnik Lulo v Angoli. Angolska reprezentanca se je po tekmi z delegacijo nemudoma odpravila v Haag. Za naslednji dan je bila sklicana razsodna seja za 23. krog. Ure do razsodbe so tekle tako počasi kot Nowitzki v svoji zadnji sezoni. Vročina v sodnih dvoranah je zaradi pospešenih izdihljajev skoraj pospešila globalno segrevanje. V sodno dvorano so končno prišli delegatski razsodniki. Capo di banda delegatov vstane in s kovinskim kladivcem udari po mizi. »Vstanite. Prišli smo do razsodbe!« Še množica, ki je prek prenosa v živo spremljala razsodbo, je vstala iz naslonjačev. Capo se oglasi še enkrat. »Pa dobro, no, kdo pa še gleda osebne izkaznice v tej kmečki ligi! Tudi vi ste prav gotovo že kdaj goljufali igralce.« Nato vstane skupaj s sodelegati in odide iz dvorane.

Najin pogovor prekine navit motor avtomobila. Zvok dribla po gozdni okolici, se naselil v najinih ušesih s takšno jakostjo, da preglasi najino sproščeno glasbeno atmosfero. V momentu se zvoki motorja in najine atmosfere čudovito prepletajo. Aloish obnemi z idejo, da bi lahko iz tega naredil genialno »dub« verzijo elektronike, ki jo ravnokar poslušava. V kotičku telesa se mi vklopi spomin na zvok, ki drvi proti nama. Nisem ga mogel umestiti. Aloish prižge vitkega. Zvok se počasi začne slikati, ko vidim sprednji del avtomobila. Ludi Kameleondžija drvi proti vikendu in medtem polaga ovinke. Parkira na dovozu, tik za mojim avtom.

»Cjo, a nemoreš malo pazit? Malo manjka, pa boš še koga ubil v tej vukojebini!« sem zakričal proti njemu, ko se je ta spravljal iz avta.

»Kaj jamraš, no. Daj raje fukni zanjo!« je odvrnil.

»Ravno sva začela kadit, če prideš na balkon preden bo Sukabljat iz jeze pokadil cel džoint, še mogoče dobiš kaj od njega« se je oglasil Aloish in mi podal džoint.

»Da bog mu kuča bila na CNN! Danes me je že enkrat skoraj sklatil s ceste. Sedaj bi mi pa rad še džoint sklatil iz roke, a?« sem odvrnil Aloishu in začel iz jeze vleči dim, kot da bi bil Robert Prosinečki med pripravo na tekmo.

»A si mi pustil vsaj ‘iveka’, lisica?« me je ogovoril z zasopihanim glasom.

Pustil sem mu še zadnji dim. Vedel sem, da je skoraj stoodstotno prinesel s seboj zalogo. Podala sva si močan stisk roke in se objela. V najinih očeh je bila ista misel, da se od tistega, kar se nama je zgodilo pred tem na ovinku, poznava že tako dobro, da bi se lahko pri košarki preigravala s driblingom med nasprotnikovimi nogami.

»Zakaj si se vrnil?« ga je vprašal Aloish.

»Ma, imam še dve uri do naslednje vožnje nazaj v Zurich, pa sem si rekel, da pridem še malo do tebe. Znata rolat, ne? Mam še nekaj robe s seboj.«

Moja predvidevanja se uresničijo. Povprašam ju, če bosta pivo, ki sem ga prej dal v hladilnik. Vsi trije smo za. Na poti do hladilnika dobim obvestilo, da mi je Kameleondžija začel slediti na instagramu. Na hitro sem moral preleteti njegov profil. Že lahko vidim, da je v zgodbah slikal razgled nad Pohorjem, ki se razteza s pogledom z balkona. Piva so se ravno prav ohladila. Iz hladilnika vzamem še nekaj narezka, ki nama je s Aloishem ostal še od včeraj, ter narežem štruco kruha.

»A si moral iti srat?« nasmejano povpraša Kameleondžija.

»Dej. Prinesel sem ti malo narezka, da boš lahko potem ti šel normalno srat, ker izgledaš tako zaprt, da še v avtu ne vidiš drugih okoli sebe!«

»Ha, dobra! A si mu povedal za te industrijske dvorane s procesorji in za tega inženirja?« je povprašal Aloisha, medtem, ko si je v kot ustnic potisnil sveže zvit džoint in se obrnil proti meni.

»Sem, sem,« odvrne Aloish.

»Mi je, ja … Dosti jebeno!« sem ga dopolnil.

»Dejta. Itak je moj kamion. Parkiral sem ga tam nekje na hladno. Danes mi res ni, da bi šel nazaj v Zurich. Bom šel jutri popoldne. Kaj pravita, da grem jst še po malo piva, robe imamo dosti, pa se lepo zacementiramo tukaj in gledamo 25. krog Raketne lige? Danes igrata Kitajska in Francija. Kitajci so stavili, da dajo Francozem provinco Sinkianga, če jih premagajo, zraven pa še izvorno kodo za ta sistem javnega slovesa. Francozi pa njim Francosko Baskijo, pa še neke arhivske kopije te famozne francoske »teorije«. Ob tem predlogu je Kameleondžija na koncu stavka, ko je omenil »teorijo«, s kazalcem in sredincem na obeh rokah ter porogljivim glasom nakazal svojo posmehljivost do »francoske teorije«.

Z Aloishem sva se spogledala. Danes nimava ravno kaj boljšega početi, zato privoliva.

Končno Kameleondžija utihne za nekaj sekund, da smo lahko spet ugledali in pomislili na zaprte pločevine piva na mizi. Naenkrat smo vsi planili po njih. Nagnili sntntnne. Kapljice piva pljusknejo kot zlati tuš po zraku. Nazdravimo.

 

  

  

Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

Amadej Kraljević –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Amadej Kraljevič
O avtorju
Amadej Kraljevič (1995), bivši nogometaš, ki ima sedaj za seboj nekaj literarnih nastopov in spletnih objav poezije. Trenutno se v okviru festivala IGNOR pripravlja chapbook njegovih kratkih zgodb. Uvrščen je tudi med finaliste slovenskega državnega prvenstva v slam poeziji.