/ 

Od misli do besede (odlomek)

   

Marko Kravos o Alojzu Rebuli 

V moj spomin se zdaj, ob smrti, vpisuje kot sejalec v primorsko književno prst po dolgi prisilni prahi /pustivu za časa fašizma, ko se na slovenskem zahodnem koncu ni moglo razviti za celo generacijo ustvarjalcev. In je bilo treba obnavljati mediteransko tradicijo v pisavi in obenem biti kompetitiven s sodobnimi literarnimi pojavi v soseščini in svetu.

 

Marko Sosič o Alojzu Rebuli

Gledam v mislih svojega nekdanjega profesorja v osemletki, kako stoji nekje ob vznožju zasneženih vrhov gora, ki jih je ljubil, kako drži roke za hrbtom, in kako v mistični tišini strmi navzgor proti nebu, kakor bi na tistih vrhovih prebivala misel na človeka, ki še premore globoko etično razsežnost, kakršno je imel on sam.

 

***

 

Odlomek iz eseja Od misli do besede, (objavljen v knjigi Na slovenskem poldnevniku, Obzorja, Maribor, 1985)

   

Beseda pa je šla za mislijo, kakor je pač mogla. V sijaju in grozljivosti, v bratskosti in tujosti, v neznanski presenet­ljivosti Nejaza.

Slovenska beseda.

Naj za hip zaprem oči, naj pozabim vse druge jezike in naj vidim v kozmični čistini samo njo, slovenščino! Njo edi­no, razkošen in trpek rožmarinov grm sredi koordinat biti in nebiti? Njo, v toplini njene dvojine, v spokojnosti nedovrš­nikov in šviganju dovršnikov, v mogočnosti glagolnikov! V skalnatosti Prešerna in gozdnatosti Jurčiča in preroškosti Cankarja in knežjosti Župančiča in hranilnosti Finžgarja in aromatičnosti Preglja!

O, kakšno obiskanje je to, ko jo čutiš takšno in ti postane jezik brez alternative, iz krvi in zlata, iz samih praprvin, tvoje edino mogoče izrazilo!

Hodiš okrog s toplim vrtincem v duši. V nekakšnem mi­lostnem dušenju. Gledaš iz tramvaja, ki zavija z Battistijeve ulice na Carduccijevo, in loviš figure za Senčni ples.

Ko greš od Oberdankovega trga proti Rimski ulici, ti tisti prehod podari uverturo v Sibilin veter.

Vrneš se iz Logarske doline, pa se ti pod češnjo na vrtu ob Savi usuje Ob uri najkrajših senc.

A kolikokrat se tako usuje?

Kdaj že je na kolovozu proti Banom padlo vame seme, ki je ob vsem rahljanju ostalo vse do danes le seme! Se bo mogoče prebilo v stebliko v poletju, ki je pred mano?

Če se usuje kaj, se usuje enkrat na petletje. A sicer je treba iti za žilo s krampom, da se mu konica kreše in lomi.

Toda kaj, ko je kmalu spet treba odpreti oči.

In videti okrog sebe stari Babilon.

In danes na primer je treba brati članek o volilnem boju med Mondalom in Hartom v ZDA v italijanščini. Intervju Renja Laurentina o Medjugorju je treba brati v hrvaščini. Verze o Orfejevem pohodu v podzemlje v latinščini. Govor proti atenskim politikantom v grščini. In kakšnemu turistu bo treba razlagati, kje je smer proti Sežani, v nemščini.

A naj bo.

Kdo ve, ali je Platonov privilegij – da ne poznaš drugega jezika kakor svojega – vreden zavidanja. Morda je takšna izključnost tudi nevarna. Utegne te zapeljati v misel, da si ti edini, ki poimenuješ stvari.

Tako pa veš, da so še druge človeške besede, ki kakor tvoja iščejo čez vzporednike resnice in poldnevnike ljubezni v smer omege: tja, kjer bosta tukajšnja misel in tukajšnja beseda zgoreli in potem planili iz svojega pepela v novo bivanje in bo vse novo.

 

Trst – Opčine, pomlad 1984

   

   

Alojz Rebula
O avtorju
Alojz Rebula (1924 - 2018)je po dolgem prisilnem fašističnem zatiranju slovenske ustvarjalnosti na Primorskem pomenil novo veliko pisateljsko ime s tega konca. Bil je nadaljevalec tradicije, ki so jo vzpostavili Ivan Pregelj, France Bevk, Alojz Gradnik, Igo Gruden, Srečko Kosovel in Ciril Kosmač. V središču njegovega opusa so dileme človeka, ki v krvavem vrtincu zgodovine in totalitarnih ideologij ostaja zvest individualnemu iskanju Smisla in Absolutnega. V zgodnjih delih je resnico iskal predvsem v preizpraševanju smisla umetnosti, kasneje pa vse bolj v krščanskem izročilu, moralnih vrednotah in veri. Značilne teme Rebuline ustvarjalnosti so usoda primorskih Slovencev, eksistencialna vprašanja, moralne dileme, antika in zgodovina. Njegovo temeljno delo je epohalni roman V Sibilinem vetru, ki govori o preganjanju kristjanov za časa vladavine rimskega cesarja Marka Avrelija in ga lahko razumemo kot alegorijo naše polpretekle zgodovine. Prejel je številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada 1969 za roman V Sibilinem vetru in Prešernovo nagrado 1995 za literarni opus.