Rože meona

Alla Gorbunóva o ciklusu Rože meona

Na našem vrtu so zacveteli irisi. V otroštvu sem jih rada dolgo opazovala. Potem sem prebrala pravljico Hermana Hesseja Iris ‒ o dečku Anselmu, ki je dolgo gledal irise na maminem vrtu in videl v njih skrivnostno pot v srce rože, v brezdanjo globino.

***

Rože meona

obstaja to, kar ne pripada biti
to, kar ni od tega sveta

nekoč sva skupaj jokala
zaradi govorečih medvedov:
kako je mogoče, da jih ni, pa bi morali biti

govoreči medvedi, ki hodijo drug k drugemu na obisk
na čaj z ribezovo marmelado
presegajo bit

govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit

***

v mojem srcu je neustvarjen vrt
rože meona
molekularni eden

v otroštvu sem imela rada pravljico o dečku Anselmu
gledal je irise v maminem vrtu
in videl znotraj njih pot k srcu rože, v brezdanjo globino

potem je odrasel, rože so onemele
nekoč ogromni, neskončni vrt se je pomanjšal
potem je srečal žensko po imenu Iris
in ona mu je naložila, naj se spomni,
na kaj ga spominja njeno ime

to je bila dolga pot, Anselm je postal raztresen, vsi so mislili, da je začel piti
da je postal klošar, sanjalo se mu je o mami, na cestah se je igral z otroki,
ampak nazadnje se je spomnil
spet je zagledal pot, ki je vodila v srce rože,
in se vrnil v domovino

***

vrt otroštva, neustvarjen vrt, svet rož
znotraj pozabljenih sanj v otroškem potu
majhni zvonarji v travi so zvonili z zvončki
travniški nageljni so bili rdeči kakor žeblji v zapestjih
vse kamilice so nesramno lagale:
»ljubi ‒ ne ljubi ‒ poljubi ‒ pljune«
vsaka roža je imela svoje ime in naziv
klanjala sem se jim
gore so bile na nebu, jaz pa sem padala v jezera lanu,
in vse rože so imele črno obrobo,
kajti poudarjal jih je meon

***

nekoč sem vzela neko snov
kakšno uro, najbrž, sem ob svitu gledala nebo
in nisem mogla odtrgati oči
para na nebu se je zbirala v kupole, šotore
spreminjali so se obrisi oblakov
nebo je utripalo
nastajale so majhne mavrice, preletavale iskrice
v zraku so se pojavljale figure, fraktali, kode, hieroglifi, simboli
videla sem materijo do molekul
potem sem videla Lepoto, rože
večno radost, vriskanje atomov
vrnila sem se v Eden
zvončki
sleč
vse rože so bile prekrite s kapljami rose
jokala sem
moja zavest je bila kristalno jasna
v tem je bila vsa filozofija, vsa poezija
bila sem kot Eva v Raju
divje grozdje, prekrito s kapljami, na opori
rožnato dračje
jasmin
bele rože s čašicami
preproste rumene rože
rožnate plenilske rože s pikicami
belo zlate nežne rože, prekrite s kapljami
vsaka roža si »ti«
nehale so biti ozadje
med mano in rožami ni bilo več pregrade
po večnosti izgona sem se sprehajala po Raju
to je spominjalo na sprevid,
ki ti ga dajo poezija, ljubezen in otroštvo
»resnični svet«

***

v otroštvu se mi je dogajalo nekaj presenetljivega
in skrivnostnega
to sem imenovala Najpomembnejše
dogajalo se je kar samo in ne vem, s čim bi to primerjala
nekakšen hipen dotik onstranstva
ni trajalo, enostavno se je dotaknilo in izginilo
v tem dotiku je bilo takoj vse, in to, da se je to dogajalo, je bilo najpomembnejše

kot da bi nekaj hotelo spomniti na še nekaj drugega,
ne vem, na kaj, na nekaj izgubljenega,
kot v glasbi in verzih ‒ hipni preblisk,
ki takoj izgine, oddaljen izginuli zvok,
boleč gib v prsih, skrit kompas,
ki usmerja k cilju, a sploh ne k tistemu, ki si ga izberemo sami,
in zato boli, tudi o tem
je govorila tista pravljica o Anselmu in Iris,
ki mu je velela, naj prinese nekaj, kar bo primerljivo s ptičjim klicem,
tanjše, bolj neulovljivo in bolj breztelesno od misli
bolj neresnično kot sanje
bolj raztekajoče se kot jutranja megla
nekaj neulovljivo bolečega v globini duše
kot da bi se v zapuščeni hiši
brez razloga odpirala vrata ali škripala oknica
tako je to tam tudi opisano: kako ga je nesel
veter v septembrsko jutro ali megla v aprilski dan
in počasi mu je postalo jasno:
nekoč davno je bil dan, ki ga ni bilo v preteklosti

***

v otroštvu sem sklenila, da bom šla za tem čustvom
iskala ta dan
ga vlekla na ušesa
mu posvetila življenje

bežnemu dotiku iz onstranstva
preblisku domovine
čudnemu gibu v prsih
ptičjemu klicu
škripanju oknice v zapuščeni hiši
dnevu, ki ga ni bilo v preteklosti

da bom šla
za govorečimi medvedi
v skrito življenje meona

Prevedel Borut Kraševec

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Alla Gorbunóva, Borut Kraševec – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.