Alla Gorbunóva o poslanih pesmih
Kot se mi zdi, je tem pesmim skupno, da se v njih razkrije nekaj mejnega, kar je težko zadržati za dolgo, kot neposreden pogled na resničnost, na otroštvo in smrt, na tistega, ki ostane neprepoznan pri naključnih srečanjih, na absolutno svobodo, ki jo je nemogoče prenesti, ker se pojavi samo takrat, kadar izgine svet, na polet brez ozira na kar koli … O teh stvareh se ne da govoriti namerno, ampak včasih se nenadoma same razkrijejo, vzbuhnejo, in sprevidiš: tako je, in v tem je hkrati nekaj resničnega in nepremišljenega, in tako se rodi pesem.
***
vsi umirajo kot otroci
še posebno starci
starec odpre leso v skriven rožnat vrt
otroštvo je spet razpahnjeno
odprto, da bi v njem umrl
tam, v znanih svetlih drevoredih
v materinskih objemih
ob izviru govora in časa, ki je stekel nazaj
ga je otroštvo čakalo
mjau, hov
igrače, rože
kimajo z glavami:
dolgo te ni bilo,
kje si bil, kaj si delal?
– bil sem tam, kjer nimaš kaj početi, še sam ne vem, zakaj
bilo mi je dolgčas in strašno
vse je bilo tuje
drugo sem pozabil
vse je izginilo, se razblinilo kot dim
ne vem, kaj sem tam delal, kaj je bil smisel
ampak vrnil sem se in ne bom več odšel
znotraj otroštva so razpahnjena vrata smrti
to so mamine roke
čakajoče na otroke
ki tečejo domov po travi
***
umrli vidi v smrti: on je živ, svet pa je umrl
izginilo je vse, kar ima rad
vse, kar bi lahko imel rad
ne samo z ljubeznijo ljubezni, ampak tudi z ljubeznijo odpora
ali z ljubeznijo ravnodušnosti
ni ne bilke, ne vejice, ne sončnega odseva na potoku
ki bi ga lahko, če bi se srečal z njimi, zbodli v srce
zdaj je svoboden
izginilo je vse, kar je bilo njegovo, kar bi lahko bilo njegovo
tistim, ki so ostali, se zdi, da je vse kot prej, samo njega ni več
v resnici
pa ni več njih samih
svet je živel v njegovem telesu, občutkih, spominu, nikjer več
ni ne bilke, ne vejice, ne sončnega odseva na potoku
nihče in nič ga ne bo poklicalo
se iztegnilo za njim
mu kot mama skušalo preprečiti, da bi šel
na fantovsko zabavo.
zdaj lahko leti, ne da bi se oziral
***
On govori
velikokrat sva se srečala
bila sem starka, ki je prodajala balone na vogalu
ko si bil star osem let
bil sem fantek v peskovniku
s katerim sta skupaj nasipavala pesek v prikolico avtomobila
ko si bil star dve leti
bila sem ženska v progasti bluzi
s pobarvanimi lasmi
ki je sedela nasproti tebe v metroju
ko si jih imel štirideset
nobenkrat me nisi prepoznal
pozabljal si, da sva se srečala
starka je mrtva
fantek odrasel
ženska se je postarala
ti me pa še zmeraj nisi prepoznal
***
Pojasnilo
pripravljajo resničnost
kuhajo jo, parijo, dušijo in začinjajo
jaz pa imam rada surovo
jem surovo resničnost
kot surovo meso
surove gomolje iz zemlje
tako je gosta, krvava in z vonjem po drobovini
tako je strašna, zvezdna
in jaz jo žrem
in zato sem tudi sama
tako strašna
prevedel Borut Kraševec
(fotografija Matic Štojs) Borut Kraševec prevaja leposlovje, humanistiko in filozofijo iz ruščine. Piše spremne besede k svojim prevodom in dela intervjuje z ruskimi avtorji. Pred kratkim je začel pisati kratko prozo.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
