/ 

Nekaj pesmi in videopogovor o avantgardi

    

Z Aljažem Koprivnikarjem se je pogovarjal Igor Divjak.

  

Aljaž Koprivnikar je kot gost programa The Ulysses’ Shelter, katerega partner je Društvo slovenskih pisateljev, nekaj časa preživel tudi v pisateljski rezidenci v Ljubljani. Spregovoril je o svoji poetiki, pogledu na avantgardo in navezovanju na nadrealistične postopke, ter tudi o tem, ali umetnost lahko spreminja svet. Pogovor je bil posnet 27. marca 2019 v Moderni galeriji v Ljubljani.

    

*** 

    

Kako je moja stara mama postala prva slovenska surrealistka

   

govoriva drug čez drugega
govoriva čez živo mejo čez mesta čez planjave
tamtamtamtamtamtamtamtamtamtam
notri je moj jezik tvoja vzglavna blazina
obe strani stene sta tihi
in ko me tvoj glas odkriva
govorim z večnostjo
kozarcem razbitih sanj ki vsebuje peresa možganov
počasipočasipočasipočasipočasipočasi
mešaš možganska vlakna do presenetljivih obratov
spominov zavitih v ovitke čokoladic životinskega carstva
visoko nad nebom
ššššššššššššššššššššššššššššššššššššššš
šepečeš čisto potihoma šepečeš
sama pri sebi v globine
vode kot lačen kit plavaš
čez majhna področja smaragdne vode
blebetajoči vir mojega glasu sanj joka
in se smejiva odprtih ust ker so se vloge
zamenjale kdo zdaj komu pripoveduje pravljice za
lahko noč kdo zdaj komu ponuja sanje med ognjem
poti med sončnimi pegami na tvojem nosu
tralalalalalalalalalalalalalalalallalal
je edina pesem ostala v tvoji
možganski skorji ko se smejiva
dementnim literarnim idiotom
ki so v slovenski literaturi znake
nadrealizma zaman iskali pri
grumu kosovelu in še bolj noro pri
neoneoneoneoneoneoneneoneoneoneo
avantgardi in jih nato zakopali v
jutra ponikajoča med slano potolčenega
gnijočega rožnega vrta ki so ga nekoč še v nostalgiji
a to ni nostalgija kopale tvoje roke kot kaplja znoja
ki stopica po steblih vrtnic v
nagubana usta te absurdne človeške
pozabe kako ne dojamejo izgradnje tvoje podobe
kako čisto nežno čisto nežno
tvoje besede kot metulji
trepetajo v prvi slovenski govorici nadrealizma
na vhodu v nepremično postajo odhoda
adijoadijoadijoadijoadijoadijoadijoadijo
stara mama čisto nežno čisto nežno
ko se najine realnosti trkneta in vprašaš
kdo si in kje sem jaz na tem prehodu nevidne
postaje prvega pravega postanka
slovenskega nadrealizma

    

***

      

I.

dan je tih krhek kot jajčna lupina
in zunaj drevesa krhka
ko se svetloba lomi

počasi za
simetričnimi vogali
roba sveta

listje pada in krošnje
povešajo svoje prste
do tal vse je belo

od rose
in jutro
se nadaljuje

ves dan
in traja
čez polnoč

in vse do
zadnjega drevesa
strehe in luči v oknih

nekdo (tam) opazuje snežni vihar
in let drobnih snežink ki priklanjajo
svojo nazobčanost vetru

nekdo (od-tam) opazuje kako voda
dežja žaluje kot vdova za snegom
in šteje zvezde v gozdu večera

in njegove misli in sekunde
so bele trenutkov
krhkih trenutkov

ko nekdo diha zanj

  

II.

   

sneg se topi v rokah
se spreminja v kaplje in beži skozi
prazne prostore prstov

7 milijard ne 8 milijard ljudi na svetu

beži skozi moje roke

sneg se topi vse okoli mene
nazobčanost kristalov
postaja morje ki počasi prehaja
v mestne odtoke kot majhen otrok
ki na svetu izgubi svoje starše in
ne ve kam – v odtoke v podzemlje

stiskam prste skupaj voda teče

in teče
                teče
                                      mimo
                reče
                                       teče

   

*** 

   

Uničenje Palmire

   
čez zaledenelo nebo
čez sinja krila
čez lunino lužo

bučanje morja
preglasi žalujoče oči
nikdar več zvezde

izgrajeni iz kapljic sline
tkejo slani mrtvaški prt
ponižnega morja

ranjene sledi
jutri že trupla
človeške dlani

ena roka iz prihodnosti
ena roka iz domotožja
zamenjani za morske skale
ne blagoslovljena

voda odpira svoja vrata
kot majhen tih britof
mrtvi postajajo školjke
morje poliže valove
in rodi nenasiten grob

dežela na drugi strani sveta
iz senc iz belega zraka
valovi lepe besede
arbeit macht frei
mrtve povzdiguje

v globine

   

***

   

Nedokončane stvari postanejo razvaline

   

Vsak korak
                    zunaj sobe
 te prestavi
treba se bo umakniti
                           shraniti
življenje
                     fotografije
        knjige
                  ….
ko se kosti besed
                             razbijajo
v vse večji akord
ko sesava
                    srce do suhosti
                  ali morda
v zavetju
                 slediva
svojim
žilam
popuščava
              stisk
stene

Tukaj. Pod tem listjem. Izgubljava kri. Izgubljava toploto.
Zgrabiš me kot mačka svojega mladiča in od-neseš spat.

   

***

  

            Rosi Luxemburg

   

Saditi akacije v puščavi
                                             Prihajati in odhajati
Ne reči ničesar
                                                             Odrasti
Brez sramu pred temo
                                                       Oblačiti si oblačila
Usta uporabljati za govor
                                                  Spuščati bele zavese nežnosti
Ne reči ničesar
                                                             Soočiti se z oblaki
In pritisniti ustnice
                                                                  Na nebo Bruslja
                                           Na nebo Ljubljane                     Na nebo Grožnjana
                      Na nebo Prage                   Na nebo Lizbone
                                               Na nebo Berlina                           Na nebo Uppsale
                                                                                       Na nebo

Drseti pred realnostjo

Z ustnicami
                                                                                              Drhteti in dehteti
                            na uho pred spanjem

       

   

      

Aljaž Koprivnikar v Moderni galeriji v Ljubljani. (fotografiji Igor Divjak)

   

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Aljaž Koprivnikar
O avtorju
Aljaž Koprivnikar (1987) živi razpet med Lizbono, Ljubljano, Berlinom in Prago. Njegova poezija je bila prevedena v angleški, češki, grški, hrvaški, nemški in srbski jezik. Soorganiziral je mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, s Slovenskim kulturnim centrom pripravil Antologijo mlade slovenske literature v nemškem prevodu, bil programski direktor mednarodnega literarnega festivala Microfestival in International Arts Centre Prague. Zaključil je doktorski študij, znotraj svojega akademskega raziskovanja se najraje posveča umetnostno-literarnim tokom z začetka 20. stoletja in predava slovensko književnost v Lizboni.