/ 

Med (samo)izgonom in (samo)izgradnjo

   
Klarisa Jovanović  – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

***

  

Klarisa Jovanović: Izgnana, Koper, KUD AAC Zrakogled, 2018

   

Pesnica, glasbenica in prevajalka Klarisa Jovanović je do sedaj izdala dve pesniški zbirki in sicer lirsko pesnitev Zgiban prek Mure (2006) ter zbirko (anti)haikujev Kimono na otip (2014), za kateri so značilni prepletanje elementov lirike in epike, večnih človeških vprašanj in drobnih, a tudi usodnih intimnosti posameznika ali posameznice.

V tretji zbirki, ki jo je Jovanović naslovila Izgnana, se ponovno vračamo k epski zasnovi pesnitve, ki pa je v svojem osrčju liričnega značaja, saj v njej avtorica spregovori o notranjem doživljanju ob (samo)izgonu od doma, k čemur napeljuje sam naslov, obenem pa tudi začetek pesniške zbirke. Že v prologu namreč beremo »Izgnala sem se iz očetove hiše«, ki se ponovi v prvem spevu, v katerem pa ne vidimo zgolj govorkinega samoizgona iz hiše njenega očeta, pač pa tudi odhod od družinske tradicije in njenih pričakovanj. To je na ravni besedila dobro vidno ob navezavah na preteklost (»Še preden sem pogledala v omare, polne zapuščenih, praznih oblek, ki bi rade spet bile telo (…) V omare, polne praznih oblek, tako žalostno praznih, tako grozljivo negibnih. In vendar vem, da čakajo na vstajenje, na besedo, ki jih bo izročila tvojemu spominu.«), kjer se ob metaforičnem rušenju doma oziroma očetove hiše (»Čutila sem, kako grmi v njeni notranjosti, viharji so jo razdirali, lesene ure so urno premikale svoje kazalce, in vendar se je čas v njej komaj premikal.«) govorki prikazujejo družinski člani, tako pokojni, kot živi. Slednji z očitnimi povezavami podob iz arhaičnega sveta pričajo o zgodbi njene mladosti, kar še dodatno ponazorijo dramaturško dobro dodelani medspevi, v katerih spregovorijo antropomorfizirani predmeti s simbolno funkcijo (škarje, ščit, tron, preproga, ogrlica…), ki na eni strani pripadajo svetu magičnosti, a tudi svetu nekdanjega otroštva. Če tega na eni strani varuje prav družinska tradicija oziroma njene trdne strukture (»Videla sem jih, strice in bratrance, žive in zdavnaj pokojne, nešteto kolen naprej in nazaj, kako me ščitijo. Kajti: dokler bom v njihovi hiši, mi nihče ne bo skrivil lasu na glavi.«) pa z odraščanjem na drugi strani v ospredje pride tudi želja po osebni osvoboditvi (»Vedela sem: če ugriznem vanj, me bo obsedlo. In sem odšla. Obrnila sem hrbet drevesu življenja, njegovi gosti, blagodejni senci, jeziku ptic (…)«), ki lahko rezultira le v (samo)zapustitev prej omenjenih struktur in izgradnji svoje, nove identitete, pri čemer slednja ni zgolj ciklična obnovitev preteklosti. Tudi sicer se skozi osemnajst spevov, ki so medsebojno dobro vpeti in se srečujejo v ponovitvi koncev ter začetkov, sprehodimo čez postopno zapustitev nekdanjih prostorov otroštva. Glasovi, ki so bili prej domači potihnejo in zgodi se prehod na samostojna tla, na katerih govorka ob begu od doma korak za korakom (»kadarkoli sem se ozrla, sem bila v strahu, da bo vse, kar zapuščam, izginilo v prah in temo. Koprneče sem prestrezala glasove za svojim hrbtom, hude in blage, oble in ostre, in jih sestavljala v slike, ki sem jih nekoč gledala:«) sestavlja slike nekdanjega domovanja, spominov in glasov, na drugi ravni pa ob rušenju nekdanje identitete izgublja tudi jezik (»Zdaj sedim na obali tujega morja in prekladam po ustih tuje besede.«) kot enega njenih glavnih gradnikov. Ob intimnem (samo)izgonu se v tem dobrodošlo ves čas zapisuje tudi širša izkušnja in sicer izgon posameznika ali posameznice iz prostora varnosti v prostor tujosti in svobode, ki v drugem delu zbirke postaja vse bolj hladna, neprijazna, saj se v Epilogu zgodi tudi izgon iz “materine hiše”, v prostor popolne golote, samosti in nesvobode, sicer mitsko nakazan že pred govorkinim rojstvom (»Pozneje, veliko pozneje, zdi se mi, / da je bilo pred mojim rojstvom, / sem se izgnala iz materine hiše«). Ob koncu in boleči ločitvi od nekdanjega se pri tem zariše popolna gluhota »Moja mati kot volkulja s tremi seski straži svoj temni brlog in divje zarenči, če se ji kdo približa. […] Moj oče, ki je umrl že davno pred lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo slovesa, napreza se kot črna živina, besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder« mrtvih ter nerojenih prednikov. Ti na eni strani s ponovitvijo struktur opozarjajo na obnovitev cikličnega časa, kar v spominu govorke še dodatno podkrepi odzvanjanje nekdanjih predmetov povezanih z otroštvom, na drugi strani pa se ob odprtem koncu zgodi tudi dokončen izhod v linearni čas oziroma prostor izven časa, v večno iskanje, ki učinkovito zaokrožuje celotno zbirko, pri čemer slednja z domišljeno strukturo in univerzalno tematiko izgube in izgradnje identitete ves čas reže v svojega bralca.

     

***

   

Klarisa Jovanović: Epilog

   

Pozneje, veliko pozneje, zdi se mi,
da je bilo pred mojim rojstvom,
sem se izgnala iz materine hiše,
izgnala sem se iz vseh soban,
ki so mi nekoč pripadale, tudi iz
tiste najslajše, mehke in dišeče,
edine, ki sem jo sezidala z lastnimi
rokami: še vedno slišim drobno
utripanje srca, še vedno slišim
tenak otroški jok, še vedno vidim
sinje ročice in nožice, kako se krčijo
in trepetajo.
Moja mati kot volkulja s tremi seski
straži svoj temni brlog in divje
zarenči, če se ji kdo približa.
Moj oče, ki je umrl že davno pred
lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo
slovesa, napreza se kot črna živina,
besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder,
njegov molk je gost in težek kot katran.
Moji nerojeni bratje in sestre tovorijo
kamenje v hrib in ga polagajo na gnile
temelje in njihova hiša se vsevdilj
seseda in moje prababice in pradedje
vstajajo iz plitvih grobov in vijejo roke
in vpijejo in se čudijo: ooooooooooo
in njihovi grleni glasovi režejo,
režejo, bridko in neusmiljeno
kot tiste škarje, kot tiste ovčje škarje:
žk bee, žk bee, žk bee, žk oooooj,
žk ooooooj, žk oooooj, žk oooooj,
hlipa, reže, tuli, ooooj, hlipa, reže,
tuli, oooj, hlipa, reže, hlipa,
reže

  

        

Preostali prispevki in literatura na portalu

Klarisa Jovanović  – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Aljaž Koprivnikar
O avtorju
Aljaž Koprivnikar (1987) živi razpet med Lizbono, Ljubljano, Berlinom in Prago. Njegova poezija je bila prevedena v angleški, češki, grški, hrvaški, nemški in srbski jezik. Soorganiziral je mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, s Slovenskim kulturnim centrom pripravil Antologijo mlade slovenske literature v nemškem prevodu, bil programski direktor mednarodnega literarnega festivala Microfestival in International Arts Centre Prague. Zaključil je doktorski študij, znotraj svojega akademskega raziskovanja se najraje posveča umetnostno-literarnim tokom z začetka 20. stoletja in predava slovensko književnost v Lizboni.