V Vrabcu Anarhistu objavljamo serijo prispevkov o pravici do splava in svobodi izražanja različnih stališč. Po objavi prispevka dr. Iztoka Simonitija Sovražni govor in njegov kontekst – klerik Strehovec et. al. 20. decembra, 2019 na naslovu http://vrabecanarhist.eu/iztok-simoniti-sovrazni-govor-o-pravici-do-splava/ smo na uredništvu prejeli še nekaj prispevkov na to temo. Ker želimo omogočati prostor za demokratičen dialog, smo se odločili, da jih objavimo. Mnenja posameznih avtorjev ne izražajo nujno stališča uredništva.
***
Stkal si me v materinem telesu – splav in »kriza« subjekta
V zadnjem času sem v časopisnih medijih in drugod zasledila vse več polemik o emancipaciji žensk in krizi, ki naj bi jo ta prinašala na področje družinskega in partnerskega življenja s tem pa tudi na družbo v celoti. Pred nedavnim so bila med drugim objavljena tudi razmišljanja teoretikov in teoretičark, ki se sprašujejo o pomenu in smislu uporabe moškega spola kot generične oblike in iskanju alternativnih jezikovnih oblik (npr. uporaba ženske slovnične oblike, ki se lahko nanaša na katerikoli spol).
Očitno smo v obdobju, ko stari družbeni vzorci izgubljajo svojo moč, hkrati pa se odpira prostor kjer vznikajo nove ideje, miselnosti, potrebe, vizije, koncepti in vzorci bivanja. V tem obdobju smo lahko priča različnim kontradiktornim situacijam, npr. vse več je razvez, hkrati pa se širi trend ponovnega poročanja. Sočasno govorimo o upadu rodnosti, hkrati pa se vse več žensk trudi imeti otroka (npr. umetna reprodukcija).
Že kar precej let nazaj je teoretičarka Rosi Braidotti spregovorila o »krizi subjekta«, ki izvira iz dualističnega modela miselnosti.1 Avtorica pravi, da »kriza subjekta«2 ne pomeni konec človeštva, temveč določenega koncepta človeka. Gre za »koncept človeka«, ki pod nalepko univerzalnosti privilegira najbolj partikularno in specifično, »drugega« pa označuje kot tistega z mankom. Na takšen način pa seveda zavira možnost vzpostavitve prostora mnogoterih oblik (so)bivanja in sprememb družbenih modelov.
Ulrich Beck opozarja, da konzervativne struje enačijo težnjo po spremembi družbenih modelov z moralno anarhijo in jo hočejo zatreti. Avtor prav, da je »prav tukaj« mogoče najti plodna tla za ponovno vzpostavljanje starih, preživelih verovanj in norm, ki svarijo pred razpadom spolnih hierarhij v našem vsakdanjiku in pozivajo na rešitev domovine, naroda itn.
Ena od skrajnih oblik izrekanja konzervativnih načel se kaže v promociji pobud za ukinitev pravice do splava. Že ob samem odpiranju vprašanja (in s tem diskusij) o tem, ali je splav kot samovoljna prekinitev nosečnosti sprejemljiv postopek ali ne, pa me oblije zona. Občutek dobim, da človeštvo drsi v »temačno preteklost«, v obdobje, ko je oblast načrtno iztrebljala in zatirala »znanja« in »veščine«, ki so ženskam omogočala prosto gibanje znotraj intimne sfere. Seveda govorim o obdobju srednjega veka in o množičnem sežiganju babic (ki so jih obravnavali kot čarovnice) – nosilk najstarejše obrti. Babice so imele kontracepcijsko in abortivno znanje, s katerim so ženske ohranjale suverenost v sekusalnih in reproduktivnih zadevah. V srednjem veku je cerkev izvajala kontrolo nad ljudstvom prav z nadzorom omenjenih področji. Številni teoretiki/teoretičarke ugotavljajo, da je bilo preganjanje čarovnic vzporedni stranski proizvod boja za kontrolo rojstev.
Dejstvo je, da lahko delujemo kot svobodna bitja samo takrat, ko se svobodno odločamo o usodi lastnega telesa. V zgodovini je bila ženski odvzeta pravica odločanja o lastnem telesu in šele desetletja trajajoče pobude za enakopravnost in emancipacijo, so prinesel spremembe. Vsakršna spodbuda in resno razmišljanje o ukinitvi pravice do splava, ki prinaša tudi ukinitev dostopa do lastnega telesa kot večpomenskega, relacijskega medija3, potiska sodobno družbo na nižjo razvojno raven tako v kulturnem kot tudi duhovnem smislu.
Pesnica Ana Pepelnik je napisala odlično pesem z naslovom 40 dni4 v kateri opisuje občutke, ki jih doživlja lirska subjektka na poti v ginekološko ambulanto (z namenom, da bi opravila splav). V pesmi na ironičen način spregovori o materinem telesu kot o pasivnem objektu. Subjektka se tik pred vstopom v zgradbo sreča z nasprotniki/nasprotnicami splava, ki držijo transparente v rokah:
Ena gospa stoji
pod trohnečim drevesom
na tabli v njenih hladnih rokah
sije napis stkal si me v materinem
telesu.
Kdo neki je to bil.
V preteklosti je vloga matere predstavljala bistvo in jedro tradicionalne družine, ki je temeljila na hierarhičnih odnosih med spoloma. Vloga ženske kot matere, pa je zaznamovala identiteto ženske v celoti. Žal je zahodna družba še vedno prepredena z idejo, da je spolna idenititeta najtrdnejša, večna, biološko zakoličena in neomajana. Tukaj se lahko vprašamo, kot pesnica v svoji pesmi, »kdo neki je to bil«, kdo je zakoličil identiteto ženske, jo »strpal« v vlogo matere in žene in »kdo« se tako trudi, da ne bi prišlo do družbenih in širših sprememb, ki so v tem času več kot nujno potrebne – sprememb, ki jih konzervativne struje obravnavajo kot rušilne in katastrofične?
Alenka Švab opozarja, da je sodobna »mati« razpeta med kariero in materinsko vlogo, ter sočasno razcepljena na nevidno telo (ki rodi otroka) in na vlogo, da skrbi za otroka, ga vzgoji. Materino telo pa je nevidno tudi v času nosečnosti. S porastom reproduktivne tehnologije (številni pregledi z ultrazvokom itn.) je prišlo do emancipacije fetusa, pri tem pa je mati obravnavana zgolj kot nosilka fetusa, ki živi sam o sebe in zelo zgodaj postane »avtonomen« (čeprav ne bi mogel preživeti izven materinega telesa).5
Stkal si me v materinem telesu, piše na tabli, ki jo drži v svojih hladnih rokah ženska, nasprotnica splava, pred vhodom v bolnišnico. Tisti, ki je tako vztrajno »tkal«6, vsekakor ne želi slišati (četudi morda vendarle razume), da telesnosti ne bi smeli (več) asociirati z enim spolom (katerega idealen model je moško telo); temveč bi jo morali prikazati kot prostor za vpis različnosti in nehomogenosti, kot polje družbene, politične, kulturne in geografske inskripcije, ki omogoča vrnitev »drugih«. Sodobni (krizni) čas je zaznamovan z vrnitvijo »drugih«, tako ženske, ki je druga od moškega, kot tudi etničnih »drugih«, ki so drugi od evrocentriranega subjekta (in naravnega, zemeljskega »drugega«, ki se upira industrijskim in drugim ogrožujočim praksam).7
Takrat, ko ženska sama odloča o svoji lastni usodi, ko se sooči z lastno ambivalenco in čustvi, tako, da vzame »pravico do lastnega življenja« v svoje roke, ne ozirajoč se na »transparente okostenelih vrednot«, postane njeno telo (ki je v spodnjem primeru telo/pesem) »vidno«:
pesem kar pomeni lepoto
ki pomeni bolečino in žalost
ki je ritem mojih korakov mimo
ostalih transparentov natanko tja
kamor nočem pa moram ker si
jemljem pravico do življenja
ki ne bo na pragu revščine ampak
za las nad.
Šele takrat, ko ima ženska možnost izbire, ko se lahko odloča, ali bo mati ali ne, ali bo imela več otrok ali nobenega, lahko govorimo o družbi, ki poskuša slediti načelom strpnosti. O družbi v kateri imamo ljudje različna mnenja in poglede na svet, s tem, da ne »zaletavamo« drug ob drugega z ideologijami (ker ob premočnem udarcu »zakrvavijo množice«). Šele, ko se bomo pričeli obračati navznoter in poskušali soočiti s svojimi lastnimi predsodki, omejitvami, s svojo lastno »drugostjo«, namesto, da bi obtoževali, sodili in za(nič)evali ljudi okoli sebe, bomo na kolektivni ravni stopili na pot resničnih sprememb.
Opombe
1 »Kartezijansko dualistično mišljenje je poleg razkola med naravo in kulturo, subjektom in objektom,moškim, žensko, umom in telesom, vnesla tudi razcep na jezik in realnost. Ideja zahodnega humanizma je, da jezik reprezentira realnost, jo opisuje. Paradigma bipolarnosti namreč prinaša predpostavko, da obstaja realen svet, a vendar izven subjekt(iv)nega dojemanja.« (V: Nina Vodopivec, Alja Adam: Kreativnost kot poetika nastajanja, revija Annales).
2 Predstavnik zgoraj omenjenega subjekta je »moški-bel-zahodnjak-odrasel-razumen-heteroseksualen-živeče v mestu-govoreče standardne jezike«.
3 Če nimamo dostopa do lastnega telesa, ne moremo komuncirati z »drugimi telesi«, vzpostavljati odnosov, ki temeljijo na recipročni izmenjavi.
4 Iz pesniške knjige: Tehno (2017).
5 Znane so številne medijske manipulacije, ki prikazujejo “fetus” kot avtonomno entiteto.
6 Pesnica se tukaj duhovito sprašuje: »V imenu svete trojice samo upam lahko da je bil to njen mož. Kajti kako bi lahko brez spovedi tako mirno stala in ne razmišljala o splavu oziroma strokovneje prekinitvi nosečnosti če bi otroka stkal njen sodelavec.«
7 Kar se kaže v obliki naravnih katastrof.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: