Žaromet

Alja Adam o pesmih iz ciklusa Žaromet

Pesmi iz pričujočega ciklusa so del pesniške zbirke z naslovom Privlačnosti. Knjiga je kot post-koronska zamudnica v pripravi za tisk in bo kmalu na voljo v knjigarni (Aleph, 2020). V lanskem letu sem več kot pol leta bivala v vasi Hrvoji, v ekološki skupnosti Sončni grič. Večino svojega časa sem posvečala pisanju in potepanju po naravi. Na vsebino pesmi in proces samega pisanja knjige je vplival tudi študij geštalt psihoterapije, ki je zaobjel velik del mojega življenja v zadnjih štirih letih.

***

Žaromet

Praznino odlagam kot kukavičje jajce

Zgodaj jeseni se ujamem med dve resničnosti.
S premraženimi prsti okoli tople skodelice
se zaman trudim, da se ogrejem,
da do konca izdihnem še pred vdihom,
pozabim na staro ljubezen, ko je tukaj že nova.

Praznino odlagam kot kukavičje jajce:
v izmišljene zgodbe, usode neznancev,
med kretnje poslednjih turistov,
moški in ženska sipata sladkor v čaj,
vztrajata v kratkih hlačah, še vedno zagorela.

*** 

Esemes

Pogrešam te, večkrat na dan,
recimo ob sončnem zahodu,
objeti pari strmijo v oranžno,
blaženi se topijo kot margarina.

Opazovala sem te obzirno, izpod slamnika,
z ušesom sem drsela prek tvojega telesa,
prisluškovala prhutanju organov, bubljanju.
Duša se oglaša z nečloveškim glasom.

Nekaj oblakov je napolnilo obzorje,
razočarani margarinovci odhajajo na večerjo.
Vešča se zaletava v osvetljen ekran mobitela,
prekrije tvoje sporočilo.

*** 

Kot da bi rekel

Prijatelj sedi poleg mene,
si prižge cigareto,
spije požirek kave,
se obrne v levo,
kot da bi rekel,
ne glej me,

tvoj pogled je igla,
prebada kožo,
je magnet, nase usmerja
sebi podobne snovi,
je žaromet, sredi noči požene srne v beg,
je objektiv, svetu jemlje,
kar želi ostati skrito.

Kot da bi rekel,
a ostaja tiho
tako kot jaz
s svojim otroškim strahom,

z očetovo postavo za razgrnjenim časopisom,
z neuspelimi poskusi,
da bi mu zlezla na kolena,
zmečkala papir, njegov nepravi obraz,
razcefrala črne zenice, črke,
ki so kričale o umorih, požigih, utajah,

o vsem, za kar sem bila kriva,
kar sem naredila narobe –
me razgalile v moji
neopaženosti.

*** 

Želja

Dragi brat, če umrem pred tabo,
raztrosi pepel med divje trave,
da se bodo besede, ki naseljujejo telo,
še poslednjič zagnale v veter.

Ne govori dobrih stvari, kot se spodobi,
raje povej, kako sem te pustila čakati
zaradi ljubimcev, verzov, sebičnosti:
lepila se je name kot žvečilni gumi na podplate.

V otroštvu sem ti kradla paketke bazook,
te strašila s grozljivimi zgodbami,
ljubosumna, ker si, mlajši, dobil več pozornosti,
v študentskih letih zapeljevala tvojo punco.

Nobenega križa, marmorne ploskve, prosim,
nočem te obremenjevati z rožami, svečami,
ti ponujati lažno upanje, da je tam spodaj še kaj mojega.

Srečala se bova v poletni sopari,
pregneteni z vonjem obmorskih rastlin,
z lahkotnimi koraki mimoidočih
in z željo po okušanju soli na koži.

*** 

Opoldanska malica

Kako jasno se zarisujejo njene ličnice v opoldansko svetlobo,
reče mi, da bo na juho potrebno počakati,
ne upam si ji ugovarjati, pomižikne z obema vekama,
ravno v pravšnjem trenutku.
Rob šanka se umika njenim gibom.
S samoumevnostjo se naseljuje v prostor,
kot drevesa v gozd, prepletajo korenine,
se tiščijo skupaj kot majhni otroci.

Osamelo drevo raste ločeno,
izpostavljeno zajedalcem, toči,
se bori za svoj obstoj.
Njegovo dušo nosim s seboj kot korenino,
ob vsakem novem prepletu
me popadeta jok in nekontrolirana radost.