Alja Adam – pesmomat – izbrane pesmi

Alja Adam – Pesmomat – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Pozabljanje

  
Zvezde so duše naših prednikov …
(Rual Zurita v pogovoru o staroselcih iz Amazonije)

Ko pogled civilizacije
skoraj neopazno, kot bucika,
zadene ob moje zaupanje,
kot pik čebele,
ki jo poskušam v dlani
rešiti iz reke,

se oprimem snovnih stvari,
jih merim
kot ultrazvok
fetus v materinem trebuhu
ali sonda
zvezde v vesolju –

in se sramujem
svoje golote,
vere starih ljudstev,
ki so jih pobijali za trofeje.

A ko zakrijem
svojo bolečino,
pozabim na tisto,
kar jo osmišlja.

  

*** 

  

Pisanje

   

Ni kapljanje besed, je tok,
nosi me kot koraki begunce.
Niso stopala odrezana od tal
zaradi gume, usnja, strahu:
bosa, z odprtimi vekami
stojijo na zemlji.

Ne iščejo kosti umrlih
kot ultrazvok bolezen organov.
Od spodaj navzgor zrejo v telo,
v sled štirinožne hoje v celicah.

Pisanje je urjenje pokončne drže.
Sredni noči neznana ženska trka na vrata:
ji bom ponudila svojo roko, mizo, posteljo
ali me bo zbegala jasnina v njenih očeh.
Se bom izgovorila na kemični svinčnik,
črnilo se je zasušilo,
da je nisem spustila med besede, ji dala glasu.

   

*** 

  

Dvojnica

  

Včeraj je zmanjkalo elektrike,
robovi stolov in mize so skoraj izginili
in druga jaz, moja dvojnica,
ki po finski legendi prebiva v svetu spodaj,
se mi je naselila v telo kot noč.

Osvobojena merjenja
svojih korakov, časa do večerje,
sem tipala po prikolici
in predmeti so uhajali
iz rok kot curki.

Kasneje, ko so napeljavo popravili,
in so se ljudje porazgubili v sanjah,
sem začutila bolečino od pasu navzdol:
rasel mi je ribji rep,
a nikakor se nisem uspela
odriniti v spanec.

   

*** 

  

Rob

  

Pripovedujem zgodbe,
ležim na skalah.
Učitelj plavanja
s svojim glasom polni zaliv,
roke vadijo kravl, prebadajo valove.
iiii
Včeraj sem opazovala galebjega mladiča,
krožil je nad morjem, obnavljal znano pot,
iznenada se je zagnal navzdol,
s kljunom trčil ob gladino.
Razpenjena voda se je usipala sama vase.

V vrtcu so me starejše deklice
posadila na okensko polico in zbežale,
strmela sem v brezno,
kovinski rob se je zažiral v pregib kolen.

Glas pravi, da morje vse zaceli:
modrice, odrgnine, rane,
da je potrebno potopiti obraz.
Poženem se kot galeb,
prepričana, da me spodaj čaka konec,
v resnici je le riba.

   

*** 

   

Zlate avreole

  

Če želiš pisati, se vozi z vlakom in avtobusom.
Ne sramuj se vonjav teles.
Med kretnjami, sunki
se koraki zgostijo.

Opazuj svoj izdih:
zrak se dviguje skozi jutranjo meglo,
drsi skozi zlate
avreole mimoidočih.

Prepusti se magiji.
Prijateljica mi je izpulila las,
iz njega naredila zanko za prstan.
Na moje vprašanje je odgovoril s kroženjem.

Če želiš pisati prisluhni udarcem podplatov.
Polni se z ljubeznijo
kot izpraznjen akumulator.
Besede so elektrika,
las, zanka.  

   

     

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist 

  

Alja Adam – Pesmomat – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.