Cvetličarka

Alex Kama Devetak o poslani zgodbi

Zgodba je refleksija o spominu, razmišljanje o simboliki rož.

*** 

Tako kot vsak dan je tudi danes nekaj minut pred osmo že urejala vrče z rožami pred leseno hišico ob pokopališču. Ven je prinesla najprej vse rože oranžne barve, njegove najljubše, nato rumene, rdeče in roza. Nazadnje še bele. Na najvidnejše mesto ob vhodu je tokrat postavila kale, saj bo ob enajstih pogreb gospe Elvire, ki jih je oboževala. Ob pogrebih se je potrudila prodati najljubše rože pokojnika. Gospa Elvira ji je skoraj vsak teden zabičala, naj bo njen grob poln belih, svežih in najlepših kal — a bog ne daj, da bi bile njene, saj se je preveč trudila zanje. Baje, vsaj tako so trdile čenče, jih je celo dodala v teštament. Alma, največji vaški radio, je razlagala, da je Elvira svojo vilo vista mare pustila vnukom, a pod pogojem, da bodo poskrbeli za vrt, predvsem pa za njene kale.

Čez nekaj minut je prikolesarila prav Alma. Skoraj vsak dan je prišla zgodaj zjutraj, da bi lahko v miru poklepetali. Ponavadi je Alma to opravila kar sama, saj je za spodbudo rabila le nekaj aha, ma kaj res, nezaslišano, ma ne mi rečt, eh, ja, kaj češ. Ostalo je naredila sama. Nikoli ni pozabila omeniti vnukinje, izjemne pianistke in odlične dijakinje, razen v fiziki, ker tisti njen profesor tako slabo razlaga, in sosede, s katero se je pogosto kregala. Enkrat zaradi drevesa, ki se je že razširil na njen vrt, drugič zaradi prahu, ki vsak dan leti z okna ali z balkona, tretjič pa kar tako, ker sta se dolgočasili. Ampak danes ni bil tema soseda in vrt, ki ga je poplavila med zalivanjem. Seveda bi bilo to afera dneva, če se ne bi zgodilo, kar se pač je.

»Jezus Marija, v vasi nismo kaj takega imeli, odkar se je Peter …« Ko se je zavedala, kaj govori, se je Alma hitro ugriznila za jezik in raje spremenila temo. »A so rumene vrtnice že prišle?«

Enkrat tedensko je kupila tri rože za pokojnega moža: rdeč nagelj, da ne bi pozabil, kaj je prav, rdečo vrtnico za ljubezen, in še rumeno.

»Da si ne bi slučajno tam dol ali gor, kjerkoli pač že je, našel druge ženske. Ziher je ziher. Čeprav, če mene vprašaš, je globoko, zelo globoko spodi, tam pri samem Satanu,« je Alma rekla, medtem ko je izbirala najlepšo in največjo rumeno vrtnico za moža.

Za njo je prišlo nekaj vaščanov, ki so bili namenjeni na pogreb. Z vsemi je izmenjala kakšno besedo o vremenu in podobnih nepomembnih rečeh ter jim prodala kale. Seveda so vsi omenjali usodo uboge Elvire in zmajevali z glavo. Prišlo je tudi kar nekaj ljudi iz sosednjih vasi.

»Oh, še dobro, da je cvetličarna odprta,« je tisti dan večkrat slišala. Cvetličarna, prostor, ki se ji je ob njenem prihodu v vas, ko so jo zaposlili za učiteljico v osnovni šoli, zdel tako tuj. To je bil Petrov raj, a sčasoma je vzljubila to leseno hišico tik pred pokopališčem.

Ob uri kosila si je na pult postavila skledo polno domačih češenj in iz torbe vzela knjigo. Na tak način je preganjala popoldanski dolgčas, saj ob tej uri ni bilo nobene stranke. Ostale trgovine so takrat zapirale, ona pa ni. »Kaj če pride na pokopališče nekdo, ki rabi rože? Kje jih bo dobil? S čim bo pozdravil osebo na pokopališču,« je vedno rekla Almi, ko jo je ta spraševala, čemu ima trgovino odprto cel dan. Potopila se je v branje.

Ko je mimogrede pogledala na uro, je opazila, da je ura pet. Kje pa je Drago, je pomislila. Dvakrat tedensko je prihajal na obisk k hčerki Maji, ki je pred štiridesetimi leti naredila samomor. Vrgla se je s pečin v morje, kot vsi tukaj okoli. To se je zgodilo takrat, ko je ona komaj prišla v vas in je še bila prepričana, da bo za vedno učiteljica. Spomnila se je, da ji je Peter takrat rekel, da drugega izhoda iz vasi skorajda ni. Majine najljubše rože so bili tulipani, Drago pa rož ni maral. Večkrat ga je skušala prepričati, da so rože lepe, a zaman. Vsekakor pa je za hčer vsak teden kupil šop najbolj pisanih tulipanov, kar jih je imela. Kje pa je? Živčno je stala pred vrati in se ozirala proti vasi. Če ga ne bo, bo Maja ostala brez svežih rož. Minute so minevale, Draga pa ni bilo. Odločila se je, da bo sama poskrbela. Izbrala je najlepše tulipane in pripravila šop. Vzela je še kalo in vrč vode. Ko je prišla do Majinega groba, je zamenjala stare cvetlice s svežimi in jih zalila. Za trenutek je postala ob grobu. Kmalu bosta skupaj, se je ujela reči. Ah, neumnost, je hitro dodala. Mogoče je samo zaspal pred televizorjem. Ne bi bilo prvič. Če bi živel v tej vasi, bi ga obiskala. Sosednja je daleč, še posebno če imaš samo kolo in uničeno koleno. Po poti nazaj se je ustavila pri Elviri in ji na grobu pustila kalo.

Zadnji dve uri sta minili brez ene same stranke. Nekaj pred sedmo so zazvonili zvonovi. Po zvenu bi rekla, da so bili iz sosednje vasi. Trikrat. Moški, je pomislila. Počasi je začela pospravljati rože po istem vrstnem kot zjutraj: najprej vse oranžne, šele na koncu pa bele. Kot vsako sredo je tudi danes iz vrča vzela oranžno vrtnico, zaklenila cvetličarno in se odpravila domov.

Čez nekaj minut je vstopila v stanovanje. Sezula si je čevlje in z oranžno vrtnico v rokah bosa stopila v dnevno sobo. Po stanovanju je vedno hodila bosa. Pogledala je Petrovo fotografijo na knjižni polici zraven televizorja. Pred njo je bila položena posušena bela vrtnica. Njegovo zadnje darilo. Grenko se mu je nasmehnila in v vazo blizu fotografije postavila svežo oranžno vrtnico. Drugega izhoda iz vasi ni, ji je ponovil spomin. Preden je šla v kuhinjo, je prižgala televizor. Med žvrkljanjem jajca si je popevala stare, skoraj že pozabljene italijanske popevke, medtem ko so iz zvočnikov v dnevni sobi prihajale novice iz današnje lokalne kronike. Če bi jih zares poslušala, bi slišala, da je v sosednji vasi rešilec na nujni vožnji povozil starejšega moškega, ki pa k sreči ni v smrtni nevarnosti. Ko se je vrnila v dnevno sobo, so že bile na vrsti športne novice, zato je raje preklopila.