Fermijev paradoks

Razmislek Aleša Učakarja ob poslani pesmi

Ameriški astrofizik Frank Drake je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja poskusil ›realno‹ oceniti število razvitih zunajzemeljskih civilizacij na našem neposrednem galaktičnem dvorišču, nakar bi ljudje z njimi lahko poskusili navezati ›dobrososedske in prijateljske odnose‹. Glede na rezultat, ki ga je izvrgla njegova slavna enačba, ter tudi po njenih poznejših prilagoditvah in dodatnih omejitvah je možnih več modelov (konservativen, optimističen in entuziastičen), po katerih je (oz. naj bi obstajalo) v naši galaksiji od ene do štiri milijone tujih nam civilizacij. Kaj naj si vendar o tem mislimo?! Kar lepo številce ›ljudi‹ je to, bi rekel, gneča pa zagotovo tako astronomska, da bi si je le malokdo želel. Toda do dneva današnjega nismo od vseh teh mirijad domnevnih inteligentnih vesoljcev odkrili še niti enega; pravzaprav še vedno (in šele) iščemo vodo na Luni.

Že desetletje prej, leta 1950, se je italijanski (jedrski) fizik Enrico Fermi v znamenitem ameriškem Nacionalnem laboratoriju v Los Alamosu pomenkoval s kolegi o zanimivi okoliščini, ki je bila (zlasti) tiste čase kar vroča tema: neznani leteči predmeti so kot za stavo preletavali nebo in padali z njega, male sive možiclje je vsakdo poznal kot brate svoje – in glede na skokovito množenje poročil in pričevanj o videnjih NLP-jev ter ugrabitvah nemočnih ljudi na veličastna medzvezdna plovila bi moralo biti pač logično, da bi imeli v rokah vse polno neizpodbitnih dokazov o obstoju Nezemljanov in njihove čudovite futuristične tehnologije. Pa kar nič od tega. V družbici vrlih znanstvenikov, ki pa očitno niso premogli niti trohice znanstvenofantastične domišljije, je tako v zraku obviselo Fermijevo tehtno vprašanje: »Kje potemtakem sploh so?« To vprašanje se je sčasoma prelevilo v legendo, prešlo v pregovorno rabo in dobilo ime Fermijev paradoks – ki se torej čudi, kje so vse te vesoljske množice, o katerih se kar naprej poroča, znanstveniki pa optimistično upirajo svoje teleskope v brezdanje nebo, a na njem ne morejo odkriti niti sledu obstoja kakršnegakoli razuma tam gori. Omenjena ›Drakova enačba‹ je kasneje le še poglobila te frustracije …

Toda dandanes, ko osuplo in onemelo opazujemo kurz, po katerem – tako se vse bolj zdi – usoda nosi onesposobljeno barko zbeganega človeštva naravnost proti pogubnim slapovom in v brezdno, ko milijoni in milijoni biološke vrste, ki je njega dni sámo sebe poimenovala ›misleči človek‹, hrepenijo po tem, da bi vendar že čim prej presegli svojo obupno diagnozo in se spremenili v transhumanistične androide in aplikacije, ko globalizirana javnost namesto v naposled resnično civilizacijo mnogo hitreje in po korakih de-evolucije nazaduje v barbarske predjamske horde, zaradi česar se nam utegne pripetiti, da naša bodočnost ne bodo Zvezdne steze, temveč Pobesneli Max, je prav mogoče, da bo kak bizaren obrat doletel tudi (skorajda preveč romantično nadahnjeni) Fermijev paradoks. In morda bo nekoč kak bodoči Enrico Fermi poletel na nizkozemeljsko orbito, tam iz svoje odrešilne rakete usmeril futuristične teleskope dol na Zemljo in se kot kak Mali princ z bolečino v srcu le še grenko spraševal: »Kje vendar sploh je kdorkoli?«

* * *

fermijev paradoks

bil je prav tak temnomrzel večer
kot je nocojšnji
v globokem decembru
ko nočne zvezde migljajo posebej nadležno
in iz naivnih sanjačev
izvabljajo nežne metafore
prav tak pozen večer je bil
le da že pred mnogimi leti, davnimi časi
in takrat je od vesolja pijani enrico fermi
s pogledom, prilepljenim v teleskop
komaj slišno dahnil:
kje vendar sploh je kdorkoli?

jaz gledam na stvarstvo s prostimi očmi
in moj velikostni red je povsem antropomorfen
opito veselje se tod vali po ulicah
dobro se sliši v ostrini noči
globokega decembra
a vidi se ne
vidi se ne
menda tlači ta čas ta planet vsaj osem milijard človeških teles
kar je komaj verjeten podatek
ki se nikakor ne sklada z mojim malim, ponižnim izkustvom
morda so upehane moje proste oči
morda mi nagaja že rahlo starikav spomin
da drugo za drugo še najraje naplavlja
same res komaj primerne metafore
in še te se potem brž razbežijo
ko se razležejo rafali presrečnega ognjemeta
in njihov udarni val ruši noč
izrabim trenutek in poskusim
še v soju padajočih isker
razpoznati vsaj katero od duš fantomskih mirijad samozavestnih teles
ampak zvezde se prekmalu sesujejo v sneg
in spet je v očeh
goli nič
roke malega princa omahnejo
in glas se mu kozmično stiša
ko – več kot očitno – vprašuje zgolj samega sebe:
kje vendar sploh je kdorkoli?