Aleš Učakar – pesmomat – izbrane pesmi

vesolje moje

  

sánjavo vesolje moje,
kdaj boš dozorelo in odpadlo
z veje galaksij in se
odkotalilo pod mlado živo mejo?

vzradoščeno si z milino
in razvajeno od sonca
kot otrok si nagajivo
kot življenje si brez konca

kam si poskrilo burne murne,
ko si se izleglo iz bube svoje,
kje razpreš mi nedri bujne,
sánjavo vesolje moje?

  

*** 

  

red stvari

  

je smeh in ni greha
je jok in je uteha
so vprašanja brez naslova
bolečina sinja, nova

je mladost in je hrepenenje
enkrat ogenj, drugič plaho tlenje
so skrbi in je poljub zvestobe
ko pride smrt in z njo spet življenje

je jesen in tvoja topla koža
pesem je, ki me nevidno boža
semena sreče, ki jih veter piha
kadar tišina je in ni navdiha

je vonj po smoli in je žalost
sledi solza na licu so, je roke stisk
je še topla dlan, le žar usiha
je izdih in ni več vdiha

  

*** 

   

najino mesto

  

prebuja se najino mesto
mesto, ki sicer neprenehoma spi
svoj blagi sen pozabe in potuhe
leno se levi izpod krmežljavih meglic
kakor zvezda neskončnih planetov
kakor blodnja obnemoglih ljubimcev
se najino mesto zbuja

najino mesto je
prekrasna palača
blešči se spod tvojih korakov
zardeva pod žametnimi pogledi
s katerimi razvajaš
ulice, reko, parke in mene
potem ko preide vsa slava sveta
se bo mesto še zmerom naslajalo
v opojnem objemu tvojih dlani
ki mi legajo na lica in gledajo v oči
in ko se kopa v sončnem zlatu
je mesto tako zelo najino

najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave
njegove ulice so večno hvaležne
za stopinje, ki jih čeznje sejeva
za stavbe, da jih občudujejo
ponosno je – in tudi jaz z njim –
na neuklonljivo gorečnost
zapečateno v objemu potne kože
tudi v dneh
ki so kot april
tudi v nočeh
spranih od solz
ki so kot rosa
tudi v tistih jutrih
ko mu, neprespano zehajočemu
slutene joke molče raztaplja svež smeh
tvoj začudeni jutranji obraz
vonj neustavljivih večernih las
ima tebe in mene
ima rdečo, ljubečo zvestobo
in zato da bi mu svetila
najino mesto res ne potrebuje ne sonca ne lune

  

*** 

  

k neurju

  

nebo se kremži v smer večera
utrujeno postopa nad parki in glavami
naveličano je odrevenelih oblakov
veter menca med drevesi
na tendah, markizah, terasah
so vidni odtisi njegovih korakov
zrak je neprespan in predihan

nenadoma nepremični bloki
podajo drug drugemu gorki sopuh
le nad garažami se malo še svetlika
bežeči blišč pasjepoletnega dne
pozabljene vztrepečejo v balkonih rjuhe
negotovost jim leze v poapnele kosti
zrak je naelektren in nataknjen

paleta svežih barv je vsa nared
toda togota izsiljenega večera
se zmeša s prenagljeno nočjo
lonček se prevrne in
polije barvno platno mesta
s kovino
neživo sivino

  

*** 

  

počasi

  

upočasnjujem parado gromko prepričanih
njih mesto je zgoraj in spredaj
hreščanje zvočnikov razblinja argumente
prenagel je promet in preveč je ljudi
preozke so žile in previsok je pritisk
zato zmanjšujem hrup
zato upočasnjujem dihanje

upočasnjujem promet z nepremičninami
z malim mora biti človek zadovoljen
po osojah se vrezuje na rovaš
olje samote pomiri hurikan
zlata ruda se medi v tektonskih skladih

upočasnjujem vročične jezike
razjarjenost rada popači samoglasnike
medmete izgovarjam bolj na široko
predloge izrekam skrajno vljudno
morda mi kdaj uspe prepričati tiste tam
da pustijo nas tukaj – zadaj in spodaj – srečne

upočasnjujem
se

  

    

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist