Kdo bo koga in druge pesmi

Aleš Učakar o poslanih pesmih

Ko se je v začetku letošnje pomladi končal svet, kakršnega smo poznali, je to naša življenja kajpak korenito pretreslo. Dotlej običajni babilon se je umiril in vsaj za hip se je zazdelo, da bodo morda glasovi modrosti končno zamenjali sprenevedavo vreščanje, da bo smisel zmagal nad brezumjem … Še več, zaznati je bilo celo nekakšno olajšanje, češ da se bo človeštvo po tej “krizi” naposled le zazrlo sámo vase, da bo s povsem prenovljeno ozaveščenostjo vzpostavilo nove medsebojne odnose ter zdrav odnos do svojega družbenega in naravnega okolja; da bomo odzoreli v prepotrebne spremembe – seveda spremembe na boljše.

Da kriza ni bila dovolj temeljita, se je pokazalo kmalu, kajti zgodilo se je vse nasprotno od tistih idealiziranih upov. Kriza, kot pravijo, potegne iz človeka vse najboljše – ali vse najslabše. Videti je, da je družba najprej izbrala slednje, kajti groženj, zlobe in nasilja na eni ter negotovosti, skrbi in brezdanjega strahu na drugi strani smo v zadnjega pol leta dobili na neizmerno zalogo. Iz nekoliko resigniranega razočaranja nad zamujeno priložnostjo in iz brezpogojnega upora zoper divjaštvo “tistih, ki imajo” nad “tistimi, ki nimajo” se je porodil daljši cikel pesmi; peščico od njih v nadaljevanju ponujam branju.

***

kdo bo koga

danes so glasni
tisti do zob oboroženi
tisti, ki v ustih nosijo žeblje
za pribijanje svojih sodb
v čela otrok
tisti, ki se zaklinjajo
na mašinerijo – ha ha! – prej prispelih
na predpravice hitreje obogatelih
tisti, ki sukljajo svoje razcepljene jezike
vsiljujejo zmuzljivost svoje dvolične govorice
lačni žeblji so željni
novih in novih
zapestij in gležnjev
rožljanje z bodali, ki suvajo iz ust
je slavospev privilegijem
tistih, ki so si jih – pač! – prilastili
za vas pa ni več časa
vam je rok potekel
za vas ni več prostora
nimate dovoljenja ne dostopa
sploh je pa denarja za vas zmanjkalo!,
rohnijo:
naše potrebe so odgovornost vse družbe
vaše želje so nikomur koristen luksuz

mi—
mi smo pa tiho
ne le iz vljudnosti
molče pripiramo veke
navznoter vzvračamo pogled
nas se danes nič ne sliši
tudi vidi se nas skoraj ne
toda naše orožje je mogočno
in ob koncu tiho zmaga
glasna slava je za nas predraga

mi—
ljubezen v tišini
objem v mesečini
med nami ni prostorske stiske
polja naših plodov so topla
jesen nima moči nad svobodo

*** 

sopozaba

svet je padel s tečajev
tako pravijo
pozabimo vse, kar je bilo
odslej bo drugače živeti
po novem se bo zemlja vrtela na vzhod
nebo se nam bo kar cedilo od zvezd
bolni bodo dobivali zdravila
in osamljeni poljub
lepo bo živeti
v deželi preperelih obljub

naj bo življenje čim prej spet po starem
tako zahtevajo
naj se spet troši denar
sprostimo nizkotne nagone
obrusimo ohole komolce
pijmo in jejmo z veliko žlico
odobrite nam, zagotovite
popuste, ugodnosti, kupone, bonitete
in artikel tedna na piko

frnikola blata in sanj
je zdaj ubežala iz uma
to niso preplačana slepila
to niso marnje za slabiče
planet nevarno koleba
svet se preliva v kalejdoskop
le še čisto čisto malo
pa bo silno kihnil
in ugasnil luč

***

roka roki

tujec sem in bom
dokler mi ne ponudiš roke
stôri to nevidno, vsaj enkratno dejanje
ob nasmešku
in pogledu v oči
postanem bolj tvoj
boljši sopotnik čudečega se življenja
ki si nekoč davno ni znalo zamisliti
tolikšne
in tako imenitne druščine
objemi me, neznanca
naj ti postanem brat
in ves svet teh čudovitih ljudi
to naše ljudstvo
to naše pleme

pride pa kdaj
da se svet zasuče na drugo, senčno plat sonca
in takrat so ljudje v nevarnosti
da jih zagrne noč
ki je ne razsvetljujejo zvezde vodnice
ki jo ustrahujejo demoni pohlepa in zla
zdravi, vitalni demoni, ki žrejo srca
in takrat so ljudje v nevarnosti

zato se danes moramo rokovati
brezpogojno medsebojno
moramo zvleči drug drugega iz brezen
že beseda je življenje
že smeh je življenje
že krik je življenje
danes moramo jarko vpiti
danes moramo gromko peti
da se nam nihče ne uspava in pogubi
danes smo si še kako potrebni

kajti
ljudstvo utišanih ust in pokritih ušes
ljudstvo zaprtih oči in usnulega uma
sicer preživi
ampak odmre

***

normalizacija nenormalnega

preventivni strahovi
provizorični strahovi
staromodni strahovi
priljudni strahovi
poljubni strahovi
rezervni strahovi
votli strahovi
ljubeznivi strahovi
alternativni strahovi
abonirani strahovi
zabetonirani strahovi
zapovedani strahovi
napovedani strahovi
izmišljeni strahovi
premišljeni strahovi
prikladni strahovi
prepadni strahovi
iznenadni strahovi
programirani strahovi
teledirigirani strahovi
zaničujoči strahovi
uničujoči strahovi
neuničljivi strahovi
preračunljivi strahovi
zgroženi strahovi
prepoteni strahovi
pogubni strahovi
prekleti strahovi
strah pred človekom

*

prezgodnje smrti
prepozne smrti
priložnostne smrti
uslužnostne smrti
nesmiselne smrti
smiselne smrti
nepotrebne smrti
potrebne smrti
nezaslužene smrti
zaslužene smrti
neobjokane smrti
neopažene smrti
pogrešljive smrti
nepogrešljive smrti
grešne smrti
neustrašne smrti
strašne smrti
programirane smrti
prostovoljne smrti
zadovoljne smrti
namišljene smrti
podarjene smrti
povzročene smrti
nepresežne smrti
nenamerne smrti
nemaščevane smrti
nepreprečene smrti
ponesrečene smrti
ubite smrti
umiranje človeštva

iz normalizacije nenormalnega
v totalizacijo totalnega

***

alkimistova lekarna

ste videti bolni, gospod
kaj je narobe, kaj vas boli?
svet se rešuje iz primeža zime
vsaka bolezen slej ko prej mine
vi pa pohajate bolni okrog
dajte, povejte – kje vas tišči?

boli me neznosna slepota ljudi
vidijo največ do lastnega žepa
nakar jim oko skrepeni
kako naj tak človek zaznava
da smo tukaj še drugi
a kaj drugi – množice, cele milijarde …
če bi torej imeli kaj zoper to sivo mreno
nalezljivo, kužno, trdovratno, pogubno
kakšen močan penicilin
ali vsaj mažo
tako za nestrpne, neučakane
tiste tahitre, ki se jim mudi
vidite, to me tako žgoče tišči

boli me brezdanja gluhota ljudi
kako naj sežem v bližnjega s hrupom tišine
ljubim te, ni mi vseeno, drag si mi
da ga bo streslo v njegovem balonu, kokonu
da bo zaznal simfonije miru
da ga dvignejo k plesu hvaležnosti
kje je ta troblja, ki bo vzdramila
zbudila, zjasnila
uho in oko
začudena in presenečena
razprostranjena in presrečna

preveč, nepreštevno preveč je
božanskih pesmi
ki si želijo biti slišane
ki si želijo zganiti srce
naj se razblinijo v molku
tišina je dobra, molčanje je zlo
prišel sem tedaj po zdravilo za molk
da bo odložil svoj hlinjeni plašč
in odzorel v besedo
v petje
v pesem
ki naj prešine srce

boli me brezbrežna oholost
zaničevanje pričakovanj
vsiljevanje prepričanj
zasipavanje s slaboumjem
samoumevnost sprenevedanja
politično korektno nasilje
nasilje
nasilje
nasilje
nič po tvoje
vse samo po moje, moje, moje
—
je, magister, je sploh kakšno zdravilo za to?
cena naj vas ne skrbi
plačal bom vsako
četudi z življenjem
četudi bi z dušo
imam jo edino zato
da jo še razdam

jaz sem zdaj starec
moje življenje je zgubano in krhko
kaj naj ponudim drugega
kot svoje krive prste, plešo in redke zobe?
vem pa, kako ubirati takte tišine
da polnijo prsi, bistrijo oko
razvnemati znam priljudne strasti
sejati hočem nove, obstojne kali
spokojnosti, neprevarane zaupljivosti
ljubim te, ni mi vseeno, drag si mi
geslo prihodnosti
geslo toplejših dni
kak tak probiotik mi dajte – bi šlo?

in ko zmešate, magister, pravo injekcijo
jo dajte vsem, kar vsem ljudem
ko bodo prihajali tarnat
nad svojimi sitnimi nadlogicami
tegobe preminejo, trdosrčnost je kronična
dajte injekcijo, naj se srca razmehčajo
dajte injekcijo v tolmune duš
odčarajte stvarstvo
podelite mu nesmrtnost
iz nič naredite vse
iz gorja zgradite gore
iz morja izmijte more
zajezite brezumno jezo
pritisnite na nevidne vozle
in raztreščite urok neizbežnosti
tako ali tako je samo privid
čeprav mogočen

in zdaj odprite ta čarni vrelec svobode
naj mi prerodi voljo in kri in kosti
soncu je žal, kadar zebe ljudi
ob tolikšni moči
tako silni svetlobi
zgoraj kot spodaj, znotraj kot zunaj
nisem, kajne, videti več tako bolan
vaša drobna pilula dela čudeže
in, kot tudi sami pravite

svet se naposled izvija
iz primeža teme

Poezija drugih avtorjev in avtoric

Aleš Učakar – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.