Stranski učinki in še tri druge pesmi

Aleš Učakar o poslanih pesmih

Življenje ljudi v današnjem času so doletele številne spremembe, žalitve, zlorabe. In to ne ostaja brez posledic. Že se kažejo neželeni stranski učinki za dom in svet. Nekaj takih impresij, nabranih po mojih poteh skozenj, se mi je zgostilo v naslednji pesemski komentar v štirih slikah.

***

stranski učinki

vsaka generacija dočaka
prej ali pozneje
tistih svojih slavnih pet minut
idilični bikini in eniwetok
armagedon in osankarico
spokojni waterloo
in tečejo solze in se rojeva literatura

mi
recimo
že vse od rosnih modrozelenih juter
budno prečesavamo svoja pohorja
nabiramo še mlade atomske gobe
ultravijolično obzorje se je medtem vzpelo
visoko visoko
ne dosežemo

davi so odprli prav prekleto zgodaj
inokulacija je v akciji
dobili boste ugoden cepič
in se spremenili v nore krave
livade že cepetajo od vzhičenja
in policija prijazno pomaga
pri usmerjanju klavne živine

norci divjajo po kolesarskih
brez čelade
brez luči
brez rok
brez glave

večerno nebo je kičasto pomito
vidijo se mastne maroge še od prila
zardevajoča venera se opoteka v krošnje
in se pretvarja
da pa vsaj vesolje
še zmeraj deluje

ampak kar se tiče sveče
recimo
ta noče več goreti

*** 

pritlikavci

zasmeh so preponosni
stresli z ramen
skrivnostne mačje steze
so si prebrisano speljali
od tod do večnosti

zažvižgali so svoje davno imetje
ker je v neizmernosti
mnogo laže živeti brez balasta
kdor nima nič
ta poseduje svet
kdor noče nič
je posvečen
je svet svetilnik sveta

namazali so jezike
politično korektnim blebetačem
zaostrili so igle
brezdušnim farizejskim hujskačem
kri bo prepojila rodni beton
in drug smeh in druga pesem bosta spočela
kar je bilo nekdaj zlorabljeno
in kar bo nekoč nekoč
spet dopuščeno ljubiti

*** 

profeti

komu se je posvetilo prvemu
in kdaj
in kje
da petje ptic ni balzam za ugodje naših ušes
ampak prej obrekovanje človeške norosti
in pribijanje sramot
s kljuni in kremplji
na tkanino vesolja

koga je spreletelo prvega
in kdaj
in kje
da zrnca mivke
niso snov za zidavo peščenih gradov
ampak merilo za štetje vdihov
vdihov, izdihov
zamahov, zamahov

kdo je prvi dokončal
in kdaj
in kje
sestavljanko iz vprašanj in očitkov
pojedel vso modrost sveta
izpljunil le kosti, osti
gostija, na kateri se masti drhal
še dolgo ne bo zamrla

vsi ti profeti naj se
prosim
izstrelijo v tista svoja nebesa
in si tam pojejo hvalnice
očarani
drug drugemu
ode
blagoglasne
milozvočne
mnogoplastne

nas ljudi pa
prosim
pustijo živeti

*** 

pot, ki jo puščam za seboj

je pusta in prazna
redko se prikaže v njenem prahu
kak zgubljenec ali karavana
miljnike je zlizal slan veter
sence so navpične in nočejo dol

je starodavna in steptana
moja ni in nisem si je jaz izmislil
stoletja ležijo med ciljem in mano
polagam stopala v stopinje

negibno zvijačno oblizuje
podeželska gnezda in urbane osirje
ravnodušno poseda ob bregovih
podpira si brado z voskastimi oblaki
ubija mi ude in noče iz mene

ima razparan trebuh
nekdaj nadobudno radovedne
in predolgo noseče pošasti
ki je izžgana in izkrvavela
neznano kdaj
neznano zakaj

s še tisto tesnobo v prsih
se stapljava z obzorjem