Pet pesmi

Aleš Mustar o poslanih pesmih

Pesmi so iz nastajajoče zbirke o koronskem vsakdanu, z vsemi vzponi in padci.

***

Lockdown ∞

   
Kje so jezikoslovci,
da bi poskočili na noge
in okrcali oblast zaradi
nezaslišanega vdora
angleščine.
Zaprti!
Zaprte so tudi
šole,
knjižnice,
knjigarne,
gledališča,
galerije,
muzeji,
Samo tekoči trakovi
tečejo s polno paro.
Naj se kužijo
sužnji v dobi novega svobodnjaštva.
Kako lepa beseda
v tako zavržnem pojavu.
Meni pa se
čedalje bolj
zapira črevesje.

***

Vrbe

   
v Trnovem
dolge večere in noči
žalujke žalujejo
za mladimi zaljubljenci,
starejšimi prešuštniki
in razposajeno mladino.
Veje so upognile do rečne gladine.
Samo še nutrijam,
ki se vsake toliko
stisnejo k njim,
uspe pognati sok
po njihovih koreninah
Če bi dobile dar besede,
bi, besne na žalik može,
podale pobudo
za ustavno presojo
omejitve gibanja ponoči.

***

Pikapoloničina smrt

    
V parku deklica
najde pikapolonico in
jo s prstkom obrača
na vse strani.
V strahu
pred okužbo
ji mama
brž ponudi paličico.
Deklica beza dalje,
a se žuželka ne gane.
»Adijo, pikapolonica,
nikoli te ne bom pozabila,«
se poslovi deklica
in oče
se ji posmehne:
»Kakšna drama!«
Midva z deklico pa dobro veva,
da je prav vsaka smrt
dramatična.

***

Poslavljanje

Pravijo, da je med epidemijo
že vsak izgubil koga od bližnjih.
Pred nekaj dnevi
se je poslovil Adam Zagajewski,
ne vem, ali zaradi novega virusa.
Beseda sloves je med novinarji
vse bolj priljubljena.
Zadnje čase veliko poslušam o
popolni ustavitvi
javnega življenja in
se sprašujem, kako je,
ko se ustavi zasebno.
Poslovila se je tudi Mira Furlan,
ona v Ameriki za posledicami okužbe
z virusom Zahodnega Nila.
Kako absurdno v teh časih!
Miro oživljam z gledanjem filmov
na kanalu Klasik tv,
umrle pišoče z branjem.
Tudi moj tast se poslavlja,
zaradi neozdravljive bolezni,
nepovezane z virusom.
Njega bom lahko obranil
samo v fotografskem spominu.
Lepo ga pozdravi,
zašepetam ženi pesnici,
ko jo odložim pred letališčem,
kot mestu duhov
in se prvič zavem dvojnega
pomena izrečene besede.

***

Tesnoba

Pred menoj Ljubljanski grad,
nekoč zapor.
V daljavi Sveti Urh,
nekoč mučilnica.
Pod menoj mesto,
nekoč obdano z bodečo žico.
Danes pa so zaprli državo.
Če ljudi zapiraš v njihove domove,
ne postanejo domoljubi,
ampak revolucionarji!