/ 

Odgovori brez vprašanj

   

Aleš Jelenko o izbrani zgodbi

Odgovori brez vprašanj je zgodba iz nastajajočega kratkoproznega prvenca Kletka in druge zgodbe. Bralec lahko to zgodbo na nek način sooblikuje, kar ga postavlja v nek drug položaj; v položaj, ki od njega zahteva domišljijo, logiko in odprtost.

   

***

  

»…«
Ne, ne vem kako sem pristal tukaj. Vem samo, da so stvari drugačne; nisem več isti. Morda je kriv slab zrak – zatohlost in to – a se mi tudi ta možnost ne zdi več realna.
»…«
Spomnim se le dogodkov iz daljne preteklosti; taborjenje, šotori, lepa dekleta in nogometna žoga.
To so bili časi, ko smo živeli brez skrbi in bolečin. Takoj bi se vrnil nazaj …
»…«
Vem, da se ne morem – to dejstvo vse skupaj samo še poslabša. Včasih je iluzija pomembna, da se je oprimeš, da se je držiš, ko drsiš nad prepadom.
Saj ne, da je bilo nekoč pravljično, a bilo je vsaj malo neresnično. Naše besede – otroške besede – so imele težo in strast in … upanje.
»…«
Ne, zdaj ga nimam več …
»…«
Zakaj? Ne vem zakaj! Najbrž je krivo življenje kot tako; proces staranja naredi svoje in ima posledice.
Le zakaj bi upal?
»…«
No, vidiš, tudi ti ne veš zakaj.
»…«
Ne jemlji besed nazaj, ne rabiš me tolažit. Tako pač je; kot je morje, sonce in žarčenje … pač – je.
Ne obremenjuj se s tem, ne obremenjuj se z mano. Nisem pomemben. Zdaj namreč čutim le še neko mravljinčenje, nič več zemlje, peska, mivke, trave ali asfalta.
»…«
Kaj? Ne verjameš?
»…«
Slišati je bilo, kot da mi ne verjameš. In to ravno ti, ki si vedno verjel mojim besedam.
»…«
Bodi prepričan, da to nisem več jaz. To je zgolj neka podobna podoba, ki me je nasledila.
»…«
Ne, nisem je jaz poklical, kar pojavila se je in me potlačila vase.
Včasih imam občutek, da se tudi hrani z mano. Vse več je je, mene pa vse manj. In nič ne morem storiti, da bi to preprečil. Ne morem zbežati, dobesedno ne morem zbežati.
»…«
Ni res, ni zgolj v moji glavi; tudi v mojem telesu je … ali pa sem jaz v njej, ne vem več.
Odkar je bolečino nasledila praznina, je še slabše; zdaj postajam prazen tudi jaz. V otroštvu bi našel rešitev, zdaj je ne najdem več.
»…«
Ne moreš pomagati; v tej bitki ni prostora za nove vojake.
»…«
Vem, da bi rad, hvala, vendar res ne moreš.
»…«
Imej me v lepem spominu – kot prijatelja izpred dvajsetih let; takrat sem še bil jaz.
V celoti jaz.
»…«
Ne poslavljam se, le dajem ti slovo.
Moje telo bo sicer še tukaj, napol negibno, a mene ne bo več v njem. Morda se bom preselil v druge bivalne prostore. Morda se še vidiva.
»…«
Krive niso samo noge. To umiranje življenja v njih je bila le pika na i. Začelo pa se je že prej, že takrat, ko sva se spoznala.
»…«
Pomisli malo …
»…«
Ja, drži.
Vesel sem, da se spomniš podrobnosti.
»…«
Uh, res sva bila povezana. Prava somišljenika, prijatelja.
Kot vidiš, se je začelo z zmerjanjem – otroškim norčevanjem, ki deluje tako zelo nedolžno, pa ni. Otroci znajo biti zelo kruti.
»…«
Seveda se je nadaljevalo. To je bil zgolj začetek.
»…«
Ja, potem je prišlo najstniško obdobje, obdobje psihoz in anksioznosti.
V tem obdobju sem prvič pomislil na samomor. Hočem reči – resnično pomislil na samomor.
»…«
Praktično vse! Od dušenja, omotice, slabosti, bruhanja … pa vse do glavobola in driske.
Nato so nastopile razne fobije –
aglofobija,
ailurofobija,
antropofobija,
fobofobija,
fizofobija,
karcinofobija,
klavstrofobija,
ofidiofobija,
pnigerofobija,
sitofobija,
tanatofobija,
tripanofobija,
panfobija pač.
»…«
Mislim, da so nastopile kot posledica vseh težav, motenj. In nato kar niso izginile. Prisesale so se name kot pijavke in srkale kri.
»…«
Uh, dolgo je trajalo. Zelo dolgo.
Nisem mislil, da bom zdržal.
»..«
Sem, da.
In ko se je zdelo, da se vračam v prvinskost, me je spet zadelo. Tokrat hrbet.
In zdaj ležim in sedim. In sedim in ležim.
In … se izgubljam.
»…«
Ne, ne … ne gre tako; že res, da sem se izvlekel prvič in izvlekel drugič, a tretjič se ne bom.
Vedeti moraš, da gre vsak nov udarec globlje. In na koncu žebelj izgine v lesu. Vidi se še, a ne obstaja zares. Ponikne.
Tudi ti me boš še videl, zgolj mene ne bo …
»…«

»…«
Ja, halo?
»…«
Govoriš z mano?
»…«
Zakaj pa?
»…«
Bojim se, da ne razumem.
»…«
Še vedno ne razumem.
»…«
Am, to bo pa pomota, ne poznam te …
»…«
Pomiri se! Kaj se tako dereš? Kaj bi rad od mene?
»…«
Pa kdo si?
»…«
Kdo? Ne poznam te …
»…«
Ne, ne poznam.
Eh, pusti me! Ne dotikaj se me!
»…«
Ej, nehaj! Umakni se!
Halo! Sestra! Na pomoč!

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Aleš Jelenko
O avtorju
(fotografija Matej Nareks) Aleš Jelenko (Celje, 1986) iz Slovenskih Konjic, po izobrazbi magister managementa. Izdal je pesniški zbirki Kontejner (Volosov hram, 2016) v soavtorstvu s Heleno Zemljič in Prvinska govorica (Kulturni center Maribor, 2017). V sklopu magistrske naloge je napisal strokovno knjigo Spopad z moralo (Ekslibris, 2010). Objavlja v Literaturi, Sodobnosti, Apokalipsi, Mentorju, Vpogledu, I.D.I.O.T.-u, Rukopisih, Hotenju, Zvonu, Rasti ... Je dvakratni finalist Festivala mlade literature Urška JSKD (2015 in 2016), polfinalist (2015) in finalist (2017) Pesniškega turnirja založbe Pivec, prejemnik Mentorjevega feferona za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro (2017) ter prejemnik “bronaste čipke” za poezijo v Žireh (2015), zmagovalec mednarodnega literarnega natečaja “Duško Trifunović” (2015) in mednarodnega natečaja “Janoš Siveri” (2017) v Novem Sadu, zmagovalec mednarodnega natečaja "Ritratti di poesia" v Rimu (2018) ter prejemnik občinske Prešernove nagrade za izredne dosežke na področju kulture (2018). Je idejni vodja literarnega festivala Spirala (Slovenske Konjice) ter urednik istoimenske literarne revije. Od leta 2017 je tudi področni urednik pri založbi Kulturni center Maribor ter celjski literarni reviji Vsesledje.