/ 

Kajn in Abel

          

Aleš Jelenko – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
 
                 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

 

Aleš Jelenko o poslani zgodbi

Kajn in Abel je zgodba, kjer je prisoten zgolj in le dvogovor, skozi katerega bralca vabi k razmišljanju o moralno-etičnih pravilih, kulturno-zgodovinskih vzorcih in (ne)razumevanju spolnosti.

   

***

  

KAJN IN ABEL

  

  

Pregovarjanje



»Saj me razumeš, kajne?«

»Nisem prepričan, čeprav se trudim …«

»Toda če se trudiš, bi moral razumeti! Gre vendar za neke osnovne temelje, za človeškost.«

»Že, že, vendar se ti ne zdi, da greš morda malce v skrajnost?«

»V skrajnost?«

»Ja, ne pristajaš na pogajanja. Morda bi lahko našli neko skupno točko.«

»Iskanje skupne točke je za šibke. Pri takšnem procesu namreč moraš vselej stopiti dva koraka nazaj in le enega naprej.«

»Vendar bi se lahko rešil.«

»Ne bojim se smrti, če ciljaš na to.«

»Ja …«

»Glej, smrt je del življenja, in življenje je del smrti. Slej ko prej se nam zgodi; nekaterim prej, drugim pač kasneje.«

»Ne bi ti bilo treba hiteti h koncu.«

»Sploh ne hitim. Vleče me. Kar tako, samo od sebe. Samo sledim svojim načelom, vse ostalo se dogaja samo od sebe.«

»Tvoj odvetnik ne more storiti ničesar, če ne boš vsaj malo pomagal.«

»Povedal sem ti že, da ne potrebujem odvetnika.«

»Brez odvetnika ne gre, ker …«

»Seveda gre! Zgolj stvari ti morajo biti kristalno jasne. Torej črno-bele, nič barvnih odtenkov, nič vmesnih možnosti. Zgolj dve opciji sta.«

»Tako na vse skupaj gledaš ti. Ni pa nujno, da je tako v resnici.«

»V resnici? In kaj točno je resnica? Ne priznavam je. Resnice ni. So zgolj opcije, perspektive pravzaprav. In vse je odvisno od zornega kota s katerega gledaš.«

»No, o tem govorim, ko pravim, da greš predaleč. Saj veš, da vso moraliziranje in vsa takoimenovana resnica izvira iz krščanstva. Tako pač je, sprijazni se in bolje jo boš odnesel.«

»Saj ravno to je!«

»Kaj?«

»Krščanstvo živi v zmoti.«

»Ti to meni resno?«

»Seveda.«

»No, razsvetli me.«

»Se spomniš biblijske zgodbe o Kajnu in Abelu?«

»Am, ja. Brata, in en ubije drugega. Kaj je s to zgodbo?«

»Nič, zgolj to, da ne drži.«

»Kako misliš, da ne drži.«

»No, biblijska zgodba govori o tem, da je Kajn ubil Abela zaradi ljubosumja. Saj veš: Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel.«

»Ja, toliko mi spomin še deluje. In kaj točno je tukaj spornega? No, razen tega, da se kasneje zgodi umor.«

»Ah, umor je zgolj posledica. Je zgolj ustavitev živega telesa. Vse pomembno se zgodi pred tem. Ni šlo za to, da bi bil Kajn ljubosumen na Abela, pač pa je šlo za veliko več!«

»In to je?«

»Za ljubezen.«

»Zdaj razumem še manj.«

»Jah, ljubezen je vendar kriva za Abelovo smrt. Preveč sta se ljubila.«

»Seveda, saj sta bila brata. A ne vidim razloga zakaj bi se kdo zaradi tega ubil.«

»To, da sta bila brata ni pomembno, pomembna je ljubezen, ki je presegala bratstvo. Ljubila sta se onkraj vsega tega.«

»Saj vendar nočeš reči …«

»Točno to hočem reči. Bila sta ljubimca, šele nato brata. In bog tega ni odobraval. In potem se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. In zgodilo se je iz obupa in ne iz ljubosumja.«

»Od kod tebi ta bolna ideja?«

»To ni ideja. Tako se je zgodilo.«

»In kako lahko to veš?«

»Včasih nekatere reči preprosto veš. Tako globoko so zakoreninjene vate, da se zdi, kot da so se zgodile tebi.«

»Upam, da ti je jasno kako noro se to sliši. Če boš drugim govoril o tem, bo samo še slabše.«

»A je lahko sploh še slabše?«

»Vedno je lahko še slabše.«

»A veš kaj je pri vsem skupaj najbolj zanimivo?«

»Kaj?«

»To, da je ta biblijska zgodba naravnost neverjetna. Vselej govorimo o Gospodovi dobroti. V zgodbi pa se bog povsem razkuri!«

»Nad Kajnom?«

»Mhm. Spomnim se kako je pisalo: Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu. Se ti te besede zdijo kaj milostne ali odpuščajoče?«

»Zdi se mi, da ne.«

»Saj! V tem je catch! Kje se tu skriva dobri bog? Enega je spravil v pod zemljo, drugega pa psihično trga do neprepoznavnosti.«

»Zdi se mi, da je splošna interpretacija drugačna.«

»Splošne interpretacije so večinoma napačne.«

»Torej vendarle imaš svojo resnico, ki si jo prej zanikal?«

»Sploh ne, imam samo svojo lastno interpretacijo, ki jo dojemam kot pravo.«

»Kot resnično?«

»Ne, kot pravo. To ni nujno resnično.«

»Uh, počasi te izgubljam. Ne bi raje razmislil o svoji prihodnosti – torej kako se spraviti iz te godlje?«

»Če pa je vse to, o čemer debatirava, pomembno. Če sem natančen, je ravno vse to za mojo prihodnost izjemnega pomena.«

»Če sem jaz natančen, s takšnim razmišljanjem sploh ne boš imel prihodnosti, in ti to veš …«

»To je relativno. Tudi če me jutri povozi tovornjak, bom vseeno imel (neko) prihodnost. Sicer res v drugem agregatnem stanju, a vendar; tudi ogenj je živa tvorba – vemo, da gori, saj to vidimo in čutimo. Na ta način lahko človek vpliva na sočloveka tudi po smrti.«

»Ne vem, če lahko primerjaš ogenj in človeka …«

»Seveda lahko.«

»In kje točno vidiš podobnost? Kje lahko potegneš vzporednico?«

»Moja dejanja imajo (lahko) posledice v prihodnosti. In tudi če me jutri ne bi bilo več, bi ljudje čutili posledice mojih dejanj na različne načine – kot ogenj bi se jih dotaknile in spremenile.«

»Vrniti se bova morala na začetek. Še vedno vztrajaš, da je ljubezen … kako si že rekel … hibridna?«

»Tako je, ja, hibridna. Gre za to, da ne izbira, če ne izbiramo mi.«

»Če te prav razumem, govoriš o tem, da (pre)pogosto izbiramo mi, ne ljubezen?«

»Točno.«

»In po čem to sklepaš?«

»Kajn in Abel sta odličen primer.«

»Ljubezni…?«

»Da.«

»In če družba ljubezni ne sprejme? Mislim … tudi to se lahko zgodi, ne?«

»No, potem to ni več družba, potem je to le še njena lupina. V tem primeru je družba kot bog, ki je spodnesel Kajna in neposredno ubil Abela, nato pa mu očital …«

»Toda kaj če je družba – ali v tvojem primeru bog – pač tista neka nujna vrhovna avtoriteta, brez katere človek ne (z)more živeti?«

»Tega ni …«

»Česa, koga?«

»Jah, vrhovne avtoritete, kajpak. Ne obstaja. Gre zgolj za ljudsko izmišljotino, ki sedaj preži na nas v obliki običajev, navad …«

»Toda s tem vendar na nek čuden način zanikaš civilizacijo?«

»Vseeno mi je.«

/…/







Tik pred koncem



/…/

»Oprosti, tega res nisem hotel, a nisi mi dal druge izbire …«

»Ne delaj se neumnega. Seveda si to hotel.«

»Ne! To ni res, nisem hotel, verjemi mi.«

»Če ne bi hotel, da se znajdem na tem stolu – obkrožen z elektriko in kabli -, ne bi prišel k meni na obisk v zapor in iz mene poskušal izvleči besede, ki bi me samopokončale.«

»No, ne, ni čisto tako …«

»Seveda je.«

»Ne, poslušaj; prisilili so me, nisem imel druge izbire.«

»Prisilili?«

»Ja, če ti pravim! Rekli so, da naj to storim ali pa bodo posledice. In posledice bodo najbolj (ob)čutili tisti, ki jih imam najbolj rad.«

»In ti si se – vsaj tako sklepam – kar vdal v usodo in jih ubogal kot pridna ovčka?«

»Jebemti, stari, kaj pa naj bi storil? Grozili so mi!«

»Grozili so ti, češ, da bodo v nevarnosti tvoji najbližji?«

»Točno to ti pravim …«

»Kdo hudiča pa sem potem jaz?«

»Ne, ni bilo mišljeno tako …«

»Kakšno herojsko dejanje pa je to, da nekoga rešiš, drugega pa zaradi tega uničiš

»Glej, saj veš da mi ni vseeno zate, samo …«

»Vidim, da ti ni vseeno, ja. Najbrž si me zato poslal v smrt, kaj?«

»Ne, ne, samo saj veš, da imam družino – ženo in otroka. Moraš me razumeti … tega jim enostavno ne morem narediti in jih spraviti v nevarnost. Ničesar niso krivi. To ne bi bilo prav!«

»A moja smrt pa je v redu?«

»Ne, niti slučajno … oprosti …«

»To, da sva tri leta fukala pa zdaj kar naenkrat ne šteje več? Zdaj je kar naenkrat spet pomembna družina, od katere si se prej ves čas potihoma umikal?«

»Naredil sem napako, to sem tukajšnjim organom tudi pojasnil. Družina je vendarle osnovna celica vsake družbe.«

»Jebeno napako si ponavljal tri leta?«

»Malo sem se izgubil …«

»Bi rekel, ja.«

»Glej, vsak lahko kdaj zaide s poti.«

»Meni se je vsekakor zdelo, da si izven poti kar precej užival.«

»Ni pomembno, zdaj grem v pravo smer. To bi v najinem prejšnjem pogovoru moral storiti tudi ti. V tem primeru ne bi bila tukaj, in ti ne bi bil tik pred koncem.«

»Se ti zdi?«

»Ja …«

»Potem pa res ne poznaš dovolj dobro. Imel sem občutek, da me po vsem tem času vendarle bolje poznaš. Motil sem se.«

»Daj no …«

»Prej, ko sva še bila pri moji celici, sva se pogovarjala o Kajnu in Abelu, se spomniš?«

»Seveda se spomnim.«

»No, jaz sem v tem primeru Abel.«

»S to mistiko in vsem tem greš res (pre)daleč …«

»Sploh ne. In veš kaj je pri vsem skupaj najbolje?«

»Kaj?«

»Kot Abel bom tudi jaz zaradi ljubezni pokončan …«

/…/







Zadnje besede



/…/

»Ti še kaj leži na duši, preden odideš?«

»Erando discimus.«1

/…/

   

1 Napake dajo misliti ali Ko se motimo, se učimo

  
  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  
Aleš Jelenko – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

 

Aleš Jelenko
O avtorju
(fotografija Matej Nareks) Aleš Jelenko (Celje, 1986) iz Slovenskih Konjic, po izobrazbi magister managementa. Izdal je pesniški zbirki Kontejner (Volosov hram, 2016) v soavtorstvu s Heleno Zemljič in Prvinska govorica (Kulturni center Maribor, 2017). V sklopu magistrske naloge je napisal strokovno knjigo Spopad z moralo (Ekslibris, 2010). Objavlja v Literaturi, Sodobnosti, Apokalipsi, Mentorju, Vpogledu, I.D.I.O.T.-u, Rukopisih, Hotenju, Zvonu, Rasti ... Je dvakratni finalist Festivala mlade literature Urška JSKD (2015 in 2016), polfinalist (2015) in finalist (2017) Pesniškega turnirja založbe Pivec, prejemnik Mentorjevega feferona za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro (2017) ter prejemnik “bronaste čipke” za poezijo v Žireh (2015), zmagovalec mednarodnega literarnega natečaja “Duško Trifunović” (2015) in mednarodnega natečaja “Janoš Siveri” (2017) v Novem Sadu, zmagovalec mednarodnega natečaja "Ritratti di poesia" v Rimu (2018) ter prejemnik občinske Prešernove nagrade za izredne dosežke na področju kulture (2018). Je idejni vodja literarnega festivala Spirala (Slovenske Konjice) ter urednik istoimenske literarne revije. Od leta 2017 je tudi področni urednik pri založbi Kulturni center Maribor ter celjski literarni reviji Vsesledje.