/ 

Razkuženi kirurški noži

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj, Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2018

 

Nova pesniška zbirka Tisoč osemdeset stopinj Alenke Jovanovski nam je prinesla izredno svež in raznolik nabor pesmi. Opredeljuje jih neposredna, drzna pesniška govorica, ki si ne pusti ugovarjati – in tako je nedvoumen primer sodobne slovenske ženske aktivistične poezije. Zaradi preobširnosti in vsebinske razdrobljenosti močna pripovedna ost proti koncu žal razvodeni in nas, namesto razgrete, po prebranem pušča utrujene in mlahave.

V prvi del zbirke nas uvedejo štirje posrečeno izbrani citati, ki nakažejo naravo pesniške izreke avtorice. Izbor Srečka Kosovela, Aleša Kermaunerja, Jureta Detele in Alexandra Lowena deluje kot uvodni spev v mešanico realistične neposrednosti in brutalne iskrenosti, ki mu sledi. Tisoč osemdeset stopinj je razdeljen na tri dele, čeprav so pomenske meje med njimi zelo zabrisane oziroma neobstoječe. O podenotah je smiselno govoriti v kontekstu več ciklov, ki so vrinjeni med posamezno stoječe pesmi.

Če se tako po vsebini kot po obliki pesmi naglo spreminjajo, jih druži močan slogovni izraz. Iz poezije buhtijo samozavest, odločnost, nepopustljivost – to je ubesedovanje zelo jasnih stališč, ki nas vedno pričakajo kot bodice, na katere se nabodemo. Ob upoštevanju obeh dejstev se vzporednice z naslovom izrišejo same: vsebinski tok nas suče ne za 180, ampak za 1080 stopinj, hkrati z njim pa se divja pesniška izreka segreva do tisoč stopinj in še čez. Stalno premetavanje in pregrevanje nas privede do močne čustvene vznesenosti, ki pa doseže vrh že sredi zbirke. Zaradi pobrane energije se zato do konca s težavo prebijamo.

Zatrdno lahko delo umestimo v okvir sodobne ženske aktivistične note. V sredi vsega dogajanja in odločanja je ženska, pesniški subjekt je neomajen, samosvoj, sam sodi o stvareh. Glavna izmed številnih tem je prevpraševanje odnosov med moškim in žensko, obdajajo pa jo posamezni politični in socialno-kritični motivi, od migracij do vzpona nacionalizma, denimo v Pripravah na praznik v Saloju: »In vmes, z nesovražnimi mnenji / od osmih do treh, vsakič mladi fašisti. / Opisujejo Trg revolucije, / protestirajo v vitrini.« Vsa ta doživljanja pesniški subjekt iritirajo in ga spravljajo v stres, zato išče uteho v naravi in ljudeh, ki jim zaupa oziroma so ji blizu. Kot prinašalec spokojnosti in neomadeževanosti se skozi pripovedni tok pojavljajo simboli drevesa, kostanja, taščice … Tisoč osemdeset stopinj predstavlja nazoren primer poetike duha časa.

Alenka Jovanovski nenehoma zahaja k postmodernističnim tehnikam. Pogosto v pesmi sami obrazloži, zakaj je ta ista pesem nastala ali čemu naj služi. V več delih zbirke, sploh pa v ciklusu ih bin ajn bin, ki opisuje dogodke avtoričinega potovanja po Srednji Evropi, nastopajo v realnosti obstoječi ljudje, njeni prijatelji in znanci. Zelo zanimivo uporabljena metoda pa so pogoste posvetitve, ki primarno niso izkaz hvaležnosti ali spoštovanja, ampak orodje za komentiranje in svetovanje, recimo v Pesmi za Vesno Liponik: »Verjamem v tvojo pesem vsakič, ko sestopiš / v jedro bolečine in greš skozi. / Torej daj, govori skozi.« S posvetitvijo je torej vsebina namenjena in pozornost preusmerjena k posvečenemu. Z vsemi temi sredstvi je med pesniškim subjektom in avtorjem tako vzpostavljena visoka stopnja korelacije, zato ju je v večini smiselno enačiti.

Skozi celotno delo ne moremo potegniti enega pripovednega loka, saj si sklopi pesmi ležijo predaleč vsaksebi, hitro vsebinsko preskakovanje pa je značilno celo za pesmi istega cikla. Namesto tega pred nami leži popis izseka subjektovega (= avtorjevega) življenja oziroma zbir njegovega dojemanja, vplivov in premlevanj. V resnici dobimo občutek, da smo dobili vpogled v glavo pesniškega subjekta, da gledamo z njegovimi očmi. Proučujemo lahko proces od zaznavnega dražljaja do končne pretvorbe hitrih, iz vseh smeri letečih asociacij, ki se po vrednotenju skujejo v verze. To pomensko nelogično zaporedje nekoliko ublaži nasilna, a v večini logična klasifikacija pesmi po ciklih, ki sicer olajša in sorazmerno osmisli branje, a odvzame avtentičen prikaz toka misli.

Pesniški stvaritvi Alenke Jovanovski je mogoče očitati dve večji pomanjkljivosti, ki se deloma prekrivata. Tisoč osemdeset stopinj je predolga zbirka – za njen enkraten zajem je potrebna dobršna mera kondicije in koncentracije. Vsebuje preveč balasta, ki pesmi ne dodaja ničesar vsebinsko novega ali potrebnega. Proti koncu se tako ne moremo znebiti občutka, da smo podobne misli enkrat ali dvakrat že prebrali. S filtriranjem bi zvišali povprečno raven pesmi, katerih kakovost že tako precej niha. Če smo pogosto navdušeni nad izpiljeno in dovršeno pesniško tehniko (cikel Slovar obratnih, obranih, ubrisanih), se drugič sprašujemo, kako so nekatere pesmi našle pot v zbirko. Veljalo bi izpostaviti zadnji cikel ih bin ajn bin, ki nas po dolgem turbulentnem popotovanju že tako utrujene ponese v omleden zaključek.

Kljub nekaterim presunljivim idejam in besednim zvezam, ki uspejo držati pozornost, denimo v Human waste: »Druga: privedena kot nadomestek za moža, / naj bo kot delovna žival, / najprej posiljena in potem noseča / (načini proizvajanja odpadkov)«, pesniški tok večkrat zapade v klišeje – »neoliberalna metlica miksa ljudi, kot da so jajca« – in predsodke – »kako smrdiš … bolj kot dva klošarja skupaj«. Vseeno pa so te nedoslednosti kaplja v morje številnim svojevrstnim in pogumnim vidikom, ki jih zbirka vsebuje.

Umetnica s Tisoč osemdeset stopinj v slovenski prostor vpeljuje neizprosno poezijo sodobnega ženskega nazora, kar je zagotovo spoštovanja vreden in navsezadnje pričakovan dosežek. Zavoljo vsebinske in oblikovne mozaičnosti je zbirka pridobila bolj individualen značaj, a s tem izgubila potencial predstavitve enovite in celovite idejne zasnove. Naj bo tako ali drugače, nedvomno gre za delo, ki ne bo nikogar pustilo hladnega, zakaj kot beremo v pesmi Vračajo se taščice:

»Jaz ljubim besede, ki so kot kirurški noži / bliskovite in po možnosti razkužene.«

 

*** 

   

Alenka Jovanovski: Human waste

    

Tu, med dvema mestoma na meji,
se kopičijo smeti.
Kamor koli se usmerim,
se pot udre v tunel smrti.
Ob strani mi stojita
kakor straža
babica in dedek.

Prvi: dvakrat izdan,
zaprt v žično kletko velikosti 1m3,
naj bo kakor divja zver
(načini proizvajanja odpadkov).
V glavni proizvodni hali
nanj dežuje troje:
srčna tema – logo te tovarne,
kaplje blatne vode z okuženimi klicami – edine, ki jo pije,
toča bomb osvoboditeljev.

Druga: privedena kot nadomestek za moža,
naj bo kot delovna žival,
najprej posiljena in potem noseča
(načini proizvajanja odpadkov).
Kliče pred razpoko v bodeči žici
– Kje si, Jakob? –
Še jo vidim, potem ne vidim več.
Nanjo stopajo telesa.
Od tebe je ostalo le ime:
Slavica, stopnica do svobode.

Rojena iz človeških odpadkov stopam skozi.
Tunel smrti je tesnejši od kletke.
Duši bolj od stopala na grlu.
Odvijam izkopano popkovino,
žarilno nitko diha – in jo prižgem.
Naj posije – za vse, ki moramo tu skoz.

   

   

 

O avtorju / avtorici
Študent slovenistike in geografije na Filozofski fakulteti. Ljubitelj vseh glasbenih zvrsti, posebno težke kovine. Oboževalec avantgardne umetnosti, predvsem poezije. Literarni poskusi s poezijo, kratko prozo in literarno kritiko. Večni nominiranec, nikoli zmagovalec.