Alenka Jovanovski – pesmomat – izbrane pesmi

joan jara, 11. 9. 1973

  

ljubiti tiste,
izgubo katerih
je že vnaprej
vredno nositi,
ne kot oltar
(bilo bi slavljenje nasilja),
in ne kakor brezno
(tako bi se utopila),
ampak kot tiste,
zaradi katerih se vsak dan
(če so ali niso)
znova rodim.

  

*** 

  

ljubljenje (skoraj šepetaje)

  

steblo trave, enako pomembno kakor cvet
nekdo, ki v stranskem kadru stopa mimo
neopazen premik

neutral, popolnoma neutral
ponavlja arvö pärt v pesmi za alino
zapuščam deželo pomenov

vstopam v deželo vprašanj
koliko mej je bilo zgrajenih
in koliko zapisanih s krvjo

takšni neopazni dogodki
misliš, da so mimo, pa so tu
vtisnjeni v telo kakor ovira za dotik

ob cesti raste prezrti plodomet
utripa močneje od sonca
neutral, popolnoma neutral

jaz pa doma v tej ozki hiši
prenašam težo na blazinice
svojega edinega stopala

teža je ne prehajati skoz veter
sem nekdo v stranskem kadru
ne vidiš me, vem, da me ne vidiš

poskušam, da me ne žalosti preveč
suho steblo trave, izvrženo iz uporabe
zdi se, da ne bom več dolgo

steblo trave, enako pomembno kakor cvet
duša je tako prevzeta, da kar naprej
ponavlja ta akord, edini

ta pozornost, ki blešči, vsa zelena
nekaj, kar so me sistematično učili
naj prezrem, ker –

to je moja pot

  

*** 

  

Higiena srca

  

Vsak večer, preden se odpravim spat,
poskrbim za higieno srca. Najprej ga slečem.
Do golega. Ga namočim v vodo.
Ne pretopla ne prehladna ne sme biti.
Potem ga zdrgnem z gobico iz žice.
Porežem nohte, če so podivjali.
Izpulim dlake, kadar bodejo.
Kdo pa je še kdaj slišal za kosmato srce.
Ceferin ga je moral obriti, da je izjecljal
Lju-ub-aaa ma-a-maaa.
Biti mora mehko in nežno kot dojenčkova ritka,
a čvrsto in dobro prekrvavljeno.
Včasih ga oklofutam, kadar postane
preveč belo, premrzlo.
Naj se zbudi in se ovede.
Naj se začne krčiti in širiti. Ampak srce
prestopi meje,
kričati začne jazjaz! Jaz!
Takrat ga postavim na svoje mesto.
Razrežem ga na koščke in razporedim:
malo po kosteh in malo v krvni obtok,
malo v hrbtenico in malo v pljuča.
Množica razkoščkanih src
odpira kljune kakor vrabčji goliči.
To je ta situacija srca, ki jo je težko nahraniti.
Vsakič, ko ga ta dežela izbriše iz registra,
srce najbolj je:
bolj prostorno od vesolja
se upre
in zapoje v vseh registrih.
Spravljeno v droben rdeče-beli oreh
onkraj teme ve,
da bo brez mene
zagotovo šlo naprej.

  

*** 

  

kar moram vsak dan videti

   

kar moram vsak dan videti
je to, kar ni –

kako globoko gre odvisnost
kako številka proizvaja
koliko povodcev
kateri zategi

kje so fuge in razpoke
kje škrtajo kosti
kje se limfa razliva

in –
kje se neopazno,
na meji
na prelomu algo-
ritma

zgodi

in je
prost-
ost.

      

   

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist