Iz »Zemljevidov« Jureta Detele

Pesem po mojem izboru

V ŽIVLJENJU sem sam.
Umor je totaliziran.

Iz pesmi 55 Vidim tvoje možgane, Tomaž, Detela, Pesmi, 67

V senci umirajo konji,
onstran obronka
viseča, prosojna
praznina.

Detela, Pesmi, 30

***

(SSKJ, obrónek -nka m (ọ̑) 1. obrobni, skrajni del česa 2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; 3. knjiž. brazgotina)

Ti dve pesmi Jureta Detele sta bili objavljeni v pesniški zbirki Zemljevidi, leta 1978, kjer se kot literarni motiv skoraj obsesivno ponavljajo smrt, smrt živali in nasilje nad telesom. Smrt, še več, umor je tukaj prikazan tako, da je razkrit; še več, razkrit je kot nekaj totaliziranega, kar prežema celotno delovanje civilizacije. To pomeni, da ta umor-smrt ni zgolj posledica kapitalskih mehanizmov (ali mehanizmov, ki poganjajo, hranijo poznokapitalistično družbo) in ne zgolj posledica »kulture«. Ta umor-smrt in samost stanja v življenju kažeta še na nekaj daleč globljega.

Pesmi sem nalašč sopostavila, ker razkrivata nekaj tretjega: glas, ki izjavlja o smrti-umoru, je »v življenju« sam. Nalašč ne pravim, da tega ne izjavlja lirski subjekt, kajti subjekt kot tak je znotraj abrahamskih religij in znotraj grške misli (cfr. Aristotelova misel o logos zoon) opredeljen kot tisti, ki je po svojem bios nadrejen zoè otrok, žensk, sužnjev – in živali). Torej »glas« v prvi pesmi izjavlja troje: 1. smrt/umor sta skrita, potlačena v »senco« (civilizacijskega) kolektivnega nezavednega; 2. skrita živalska smrt-umor je totalizirana – torej ne le, da preveva civilizacijo, ampak je sam pogoj civilizacije in človekovega postajanja subjekt; 3. glas s svojo izjavo o »samosti v življenju« izstopa iz te potlačitve v kolektivno nezavedno in iz totalizacije umora, ta izstop pa se dogaja le v totalni, strahotni samoti: sam je tisti, ki želi živost za vsa bitja brez razlike. Paradoksno je ravno to, da je nekdo, ki se želi scela pripadati življenju, v tem življenju sam, brez zaledja človeške skupnosti, ki je konstituirana na speciecističnih premisah.

Kje se torej začenja to življenje, kaj je še možno izvedeti o tej specifični »samosti« biti, ki se scela odreče nebiti, kolikor je ta nebit povzročana umetno, prek – recimo temu po Heideggerjevo – tehnike? (Kajti logos, reduciran na tisto, kar meri in kvantificira, človeku omogoča dvigniti se nad žival in tehnični napredek, znotraj katerega je žival podjarmljena, uporabljena, izrabljena in slednjič ubita na čedalje bolj tehnično izpopolnjen način: v sodobnih klavnicah srce parajoče krike prašičev, goveda, kokoši, puranov ne poslušajo človeška ušesa, ampak gluha kovina robotov, narejenih za bolj humano (!), v resnici pa do skrajne ekonomske podrobnosti bolj profitabilno izpopolnjeno pobijanje živali.)

Pesem Jureta Detele ni le moralistični protest proti megakorporacijskim klavnicam: sega v polje etike. To se razkrije ob branju druge tukaj navedene pesmi. Izstop iz totalizacije umora se lahko zgodi le s prehodom SKOZI senco umora, s prehodom proti obronku (kot oblikovanosti pokrajine, skrajnem robu in robu rane). Ta prehod ne vsebuje prepovedi, ni zanikovalen ali – na ravni psihičnih procesov – potlačevalen (kakor bi bil, če bi ostal v risu morale), ampak je transformativen. Torej je ONKRAJ OBRONKA nekaj popolnoma izven. Ta izven lahko mislimo na dva načina, ki nikakor nista izključujoča, ampak sta v pesem kot sistem ali pesem kot »prostor« vpeta na način miselnega »procesa«, ki ga sproži beseda »onkraj« (v slovarskem pomenu 1 in 3). Ta beseda je v tkivo pesmi vstavljena kot mesto spoznavnega kaosa ali spoznavne nejasnosti. To pomeni, da se v tej pesmi zgodi »potres« nekega spoznavnega vzorca, ki je omogočal totalizacijo umora.

Prvi način kako misliti »onkraj obronka« bi bil tale: prostor (način bivanja), ki se odpre, ko prečimo ali gremo skozi neko območje. Vendar je pri tem »onkraj« lahko še vedno mišljen kot rezultat pobega. Ob tem imamo še vedno neko bipolarno nasprotje: (1) neki »znotraj«, zaobjet v ris/območje – tu veljata norma »totalizacije umora« in njej nasprotna moralna norma »ne ubijaj«; (2) neki »izven«, deviško območje, ki je izključeno in za katerega se ne ve, katera moralna norma velja tam, vsekakor pa tam ni umorov. To pomeni, da se je na bitni ravni treba nenehno prerivati »skozi« matrico totalizacije umora, zmeraj biti na poti od tega, kar je »tu«, v smeri tistega (nedosegljivega?) »onkraj«. Misel, kot tudi deljenost prostora na »tostran/onkraj« povzema matrico, ki napaja metafiziko kot polje dvodelitev na zemljo/nebesa, telo/duh, človeka (človeške skupnosti)/živali.

A kar se tukaj kaže kot rešitev, v resnici ni rešitev, saj je prav deviškost polja »izven« nekaj iluzornega in deluje kot podpora dejanskosti polja »notri«, ki je določeno s totalizacijo umora in z moralno normo »ne ubijaj«. Matrica bipolarnih delitev avtomatično proizvede status vključenih in status izključenih. In, kakor beremo v Derridajevi kritiki Heideggerjeve kritike metafizike v delu Žival, ki torej sem, se Heideggerjev projekt zalomi natanko pri živali, ki jo (jih) Heidegger misli še popolnoma kartezijansko, torej metafizično.1 Polje »onkraj obronka« je torej še vedno »tu«, znotraj totalizacije umora, v »senci«, kot pravi Detela, oziroma, »kjer umirajo konji«.

Ta pot, ki jo je bilo pri branju pesmi seveda treba prehoditi, je pokazala, da smo še vedno »tukaj«, »v senci«. Kjer je »viseča«, »prosojna praznina« nekaj eteričnega. Na tej točki šele pesem zavrta in ubere vzporedno pot kot prej navedena pesem o totalizaciji umora in samosti v življenju. Na tem mestu Detelove pesmi se vklopi – tukaj zaradi razlage uporabljam hevristični pripomoček – novo stikalo, nova točka gnoseološkega kaosa. Namesto bežanja proč od smrti živali se vrnem natanko k ranjeni živali, k »obronku« kot skrajnemu robu rane, zaradi katere so tukaj imenovani konji umrli, dinamika pesmi me požene »v« in »skozi« brazgotino, ki ni le rana konjev, ampak tudi prav moja rana. Tu, v točki bralske identifikacije z umrlimi, me strese. Oziroma: samo »strese«, brez »me«. Strese nekaj, kar sem mislila, da je zunanje meni, v resnici pa je bilo – prav na način ekstimnosti – zunanje tako, da je bilo v meni. Kaj je tisto, kar se tukaj sproži?

Postavim lahko hipotezo, da se tukaj sproži tisto, kar Agamben v svojih analizah imenuje »antropološki stroj« človek-žival (gl. Agamben, L’aperto 42–43 L). Ta antropološki stroj je v Detelovih pesmih razgrajen na tak način: človek ni tisti, ki je nadrejen živali; žival tukaj ni generično ime, ampak pomeni zmeraj specifično, individualno žival ali živalsko vrsto; živalska vrsta ni metafora za človekovo stanje; človek tukaj v svoji telesnosti izkusi radikalno rano, zaradi katere umirajo tako ljudje kot živali: in prav v tem je iz totalizacije smrti izvržen v »samost v živosti«.

Detela zapusti jezik, kjer »se proizvajajo pomeni« (v smislu, da neka nereflektirana (ideološka) matrica proizvaja pomene), in poiesis sproži na ravni »pogojev proizvajanja pomenov«. To ima seveda posledice, kajti kjer so narušeni pogoji proizvajanja pomenov, je narušena matrica produkcije »jaza« kot neke identitete, ki se vzpostavlja prek razlike med »jaz sam« in »drugi«/»drugačen«. Prosojna, viseča (na ničemer počivajoča ali utemeljena) praznina je praznina konstrukcij subjekta kot subjekta, po katerih je neka bit imenovana »človek« in »druga« bit poimenovana »žival«. Hkrati ta praznina ni nihilistična »votlost«, ne »deviška čistost«, ampak nekaj tretjega: najbolj živ, svetel, širen prostor-neprostor, kar jih je, ki pa ne obstaja kot beg ali zanikanje prostorij smrti. Šele v tem prostoru je zares radikalno možen biti »onkraj« totalizacije umora.

Takšna je torej pesem Jureta Detele: zjedreno izrekanje najpomembnejšega. To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira. Pri tem do »smrti« pristopa na izviren in življenjenosen način. Poezija Jureta Detele, ki sem jo tukaj ilustrativno orisala s karseda malo verzi, tako UDEJANJI nekaj nezaslišanega. Udejanji bit kot takšno, postane ne le zemljevid (kakor je Detela naslovil svojo zbirko), ampak prav natančna receptura biti, ki biti ne opisuje, ampak jo razkrije v njeni »je« ter obenem natančno kaže način, kako vstopati ali raziskovati pot do »je«. In v tem smislu (raziskovanja-postopka) žarek te pesmi kakor laser preči celotno na umoru osnovano civilizacijo in jo – v mediju simbolnega – transformira tako, da so v skupnost vključeni vsi, ne glede na nacionalnost, raso, veroizpoved – in vrsto (species).

Jure Detela je v svojem pesniškem projektu transformacije simbolnega šel silovito in radikalno daleč: družbo je mislil in živel kot vključenost ljudi, živali in drugih bitij, kot vključenost organske in anorganske narave. Zato je njegov pesniški projekt dejansko univerzalen.

Priznati je treba, da je bil že v štartu (zaradi obstoječih simbolnih sistemov modernosti, iz grškega mišljenja živali izpeljanega odnosa do živali ter kartezijanske opredelitve živali kot automatona brez čustev in biti) mimointerpretiran, z ravni premisleka »pogojev produkcije pomena« zveden in pripet nazaj na objekt, na »produkcijo pomena«. V recepciji njegovih pesmi se je to kazalo tako, da so njegove pesmi brali na ključ romantične poezije o naravi, kjer so živali in narava zgolj orodje antropocentričnosti in človekove produkcije pomenov. Tega se je Detela jasno zavedal.2 Seveda je to način delovanja transfirmacijskih diskurzov, bistvo tega, kako blokirajo transformacijske diskurze, kakor o tem natančno piše Taja Kramberger v članku Doxa et fama. O produkciji javnega mnenja in strategijah pozabe – elementi za mikroštudijo (Družboslovne razprave, XVIII (2002), 41: str. 63–100; prim. zlasti str. 84; gl. http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr41KrambergerTaja.PDF).3

Tukaj se ne želim ukvarjati z vzroki, zakaj je bila transformativna moč Detelove poezije v prvem momentu recepcije potlačena in izločena. Bolj me zanima, kaj o življenju in funkciji živali v svetu njegova poezija sporoča – kako v simbolnem udejanja reinterpretacijo družbenenega polja. To naenkrat ni več mišljeno kot združba človeških bitij, ampak kot skupnost vseh čutečih bitij in anorganske narave (dreves, rek ipd.) – in to nikakor ne na način naivnega idealizma. Seveda s takšnim pristopom Detela trči ob pogoje proizvodnje smisla v grško-judovski civilizaciji. Trči tudi ob pogoje opredelitve političnega življenja, ki nastane, ko iz sebe izvrže tisto, kar je Aristotel imenoval »prehranjevalno«, lahko bi rekli tudi »celično« življenje. Na (bio)politiki temelječo opredelitev »skupnosti« Detelove pesmi izzivajo. Je to utopija ali arhaizem? Zlasti v 21. stoletju ob naraščajoči stopnji okoljske degradacije kot posledice globalnega in korporativnega kapitalizma to ni ne utopija ne arhaizem, ampak preživetvena nuja. Uničevanje pogojev življenja (pitne vode, zemlje, zraka) uničuje življenjski habitat mnogih živalskih vrst in povzroča migracije zaradi ekoloških katastrof: to so posledice totalizacije umora v imenu profita. Zaradi tega me zanima, kaj vse pogojuje mehanizme izključenosti živali in nekaterih skupin ljudi iz družbe. Na prvi ravni je treba razumeti mehanizme, po katerih deluje simbolna moč. Kajti transformativna moč poiesis nujno zadane ob tisto, kar je sociolog Pierre Bourdieu imenoval »simbolna moč« (Bourdieu, Langage).

Jure Detela: Vidim tvoje možgane, Tomaž

Vidim tvoje možgane, Tomaž.
Plavajo skozi mesta.
Vklenjen si in prostoren,
brzina.
Sam svet je,
s črto krvi v belini .
Včasih lebdiš, kot s padalom.
Tvoj črni klic
me ščiti
pred zlivanjem.
Shizofrenija
je občutljivost,
celovita zavest.
Brezbrižna do vsega,
kar ni samota,
pred sporočilom.
Nisem morilec,
temveč
necelovit.
Preveč sem pustil
prostora hudiču.
Tudi s pisanjem.
Je situacija,
kjer sem sam?
Krivda je večja
kakor prisotnost.
Želim si brezbrižnost
do tuje smrti,
čeprav sem s telesom
do nje odgovoren.
Premalo razumem.
V ŽIVLJENJU sem sam.
Umor je
totaliziran.
Tega se pazi,
ker sem v možganih
fizično razporejen
na druge ljudi.
Ker vera je
razpršena.
Ker malo jih je,
ki jim verjamem.
Ker so iskre prikrite
s tem, kar sem preveč
predrzno spoznal.
A ne izrekljivo,
zaradi stranu.
Perdrzen z možgani
drugih.
Informacija ščiti
tvoj teritorij,
v to sem siguren.
Da ščitim svojega
po svoji moči,
ti to pišem.
Ker energija
po zlitju je
obojestranska.
In tega se bojim.
Zato se v tem momentu
pripravljam na samoto.
Ko zdaj tipkam,
sem vkrčen kakor embrio.
Pokoren do časa,
ki me razširja.
Šel si fizično
skozi mnoge ljudi.
Nanje se veže
energija
tvojega uma.
Zato zdaj razkrivam
magijo svojih
besed.
Moje telo
je izkusilo smrt.
Od tujih smrti,
čutenih v možganih,
mi vdira v besede
črna energija.
Čutim jo z lici.
Opozarjam te nanjo
direktno,
da se ne priplazi
od zadaj v besede
in konstelacije
in te ne napade
s prevaro. Za tvojo občutljivost
postavljam odvezo,
ki jo samota
želi za vse druge.
V energiji telesa
si ti totalno žival
skozi barve.
Ti si angel,
ki se učlovečuje.
S svojo samoto,
ki ti je ne bo nihče
nikoli zavzel,
stopaš v tuj mit.
Ki te ščiti
kakor človeka,
ne kakor angela.
Ti braniš življenje
za čutnost govorice.
Jaz sem ji pokazal
nevarnost za smrt.
Da ne bi nikoli
tvoje zlato
s tega sveta
počrnelo.
Sokol.

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

OPOMBE

LITERATURA

Jure Detela, Pesmi, ur. Milan Jesih in Aleš Debeljak, Wieser: Celovec, 1992. 66–69.

Giorgio AGAMBEN, Homo sacer: suverena oblast in golo življenje, prev. Samo Kutoš, Ljubljana: Študentska založba, 2004.

Giorgio AGAMBEN, Kaj ostaja od Auschwitza. Arhiv in priča (Homo sacer III), prev. Mojca Mihelič, Ljubljana: ZRC SAZU, 2005.

Giorgio AGAMBEN, L’aperto. L’uomo e l’animale. Torino: Bollati Boringhieri, 2014 (2002).

Giorgio AGAMBEN, L’uso dei corpi (Homo sacer IV, 2), Vicenza: Neri Pozza, 2015 (2014).

ARISTOTELES, O duši, prev. Valentin Kalan, Ljubljana: Slovenska matica, 2002 (1993).

Walter BENJAMIN, »Pisac kao proizvođač«, v: Eseji, prev. prev. Milan Tabaković, Beograd: Nolit, 1974. 95–113.

Pierre BOURDIEU, Langage et pouvoir symbolique, Fayard 2001.

Jacques DERRIDA, The Animal That Therefore I Am, prev. David Wills, New York: Fordham University Press, 2008.

Jure DETELA, Pesmi, ur. Milan Jesih in Aleš Debeljak, Celovec: Wieser, 1992.

Jure DETELA, Orfični fragmenti, zv. I in II. Teksti in fragmenti iz zapuščine. Izbral in uredil Miklavž Komelj. Koper: Hyperion, 2011.

Taja KRAMBERGER, »Doxa et fama. O produkciji javnega mnenja« in strategijah pozabe – elementi za mikroštudijo diskurzov«, v: Družboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 63–100. Dostop prek http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr41KrambergerTaja.PDF.