/ 

Neizogiben primež političnosti

  
Emmanuel Dongala – Aleksandra Gačić – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu, Cankarjeva založba 2020, prevod: Katja Zakrajšek

  

Koloniziranec, kot trdi Fanon, je »politična žival v najbolj planetarnem pomenu besede«, kar nas glede na izkušnjo kolonizacije, ki jo moramo razumeti kot nasilen poseg par excellence, ne sme presenečati. Čas kolonialne nadvlade in tudi čas po formalnih deklaracijah o neodvisnosti afriških držav je slehernega posameznika pahnil v neizogiben primež političnosti. Dolžnost do politične angažiranosti je tako prežemala večino afriških intelektualcev tedanjega časa, med njimi tudi kongoškega1 pisatelja in univerzitetnega profesorja kemije Emmanuela Dongalo (1941), ki je v svojem prvencu Puška v roki, pesem v žepu (1973) z zanimivim prepletom zgodovinskih dejstev in literarne fikcije ubesedil nadvse burno obdobje družbenih tranzicij po-kolonialne Afrike.

Obdobje, zaznamovano tako z upanji po antikolonialni rehabilitaciji Afrike kot tudi z razočaranji, ki so sledila različnim mutacijam post-kolonialnih družb, je v romanu, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, opisano na način pronicljive satire. Lahko bi trdili, da Puška v roki, pesem v žepu problematizira dve načelni temi – antikolonialni boj in rojstvo nacionalne buržoazije. Znotraj antikolonialnega boja se Dongala nanaša predvsem na pojem emancipatornega nasilja, o katerem govori Fanon v svoji znameniti knjigi V suženjstvo zakleti (*cf., 2010). Tovrstno nasilje naj bi razstrupljalo koloniziranca in ga reševalo dolgoletno akumuliranega kompleksa manjvrednosti. Po besedah Jeana-Paula Sartra iz predgovora k omenjeni knjigi je antikolonialni boj pravzaprav način ozdravitve kolonizirančeve kolonialne nervoze. Po drugi strani pa roman reflektira rojstvo močnih lokalnih elit, zaradi katerih se težnje po dekolonizaciji in decentralizaciji Zahoda kažejo kot jalove, saj je afriškim diktatorskim vajencem, ustvarjenim po podobi nekdanjih zatiralcev, navsezadnje »to, da se obdržijo na oblasti, pomembnejše od političnega delovanja« v prid ljudskim množicam.

Emmanuel Dongala pa kljub temu zavrača, da bi Puška v roki, pesem v žepu bil politični roman. Po njegovem prepričanju politični roman izhaja iz ideologije, medtem ko njegovo delo v izhodišče postavlja karakterizacijo likov, ki so v politično dogajanja le pahnjeni. V romanu tako spremljamo glavnega protagonista Majelo dja Majelo, ki kot domnevni avtokratski predsednik imaginarne republike Anzike, čaka na lastno usmrtitev. Medtem ko se pazniki približujejo njegovi celici, se Majela ironično vpraša, kaj je storiti človeku, ki ga čaka skorajšnja smrt. Refleksija lastnega življenja se tako v formi flashbacka retrospektivno odvije v zgodbo o njegovem nadvse zanimivem življenju. Majela se namreč od doktorskega študija v Franciji – tu lahko opazimo avtorjeve avtobiografske drobce – poda v antikolonialno partizansko gibanje v Južni Afriki, s čimer roman in tudi njegov naslov aktualizirata nujnost tako intelektualnega kot tudi fizičnega dekolonialnega boja. Majelina nadaljnja transformacija iz idealističnega revolucionarja v političnega samodržca, ki se odloči nacionalizirati vsa naravna bogastva Anzike, s čimer povzroči bojkot mednarodnih korporacij in posledično revščino, nakazuje neokolonialno soodvisnost od nekdanjih gospodarjev.

V partizanskem gibanju pa se Majela bojuje še z dvema soborcema – Afroameričanom Meeksom in Južnoafričanom Marobijem, katerih karakterizacija prispeva k nekakšni polifoniji različnih izkušenj Afrike. Meeks, ki je v Ameriki soustanovil Black Proletarian Party, ki aludira na Black Pantherse iz 60. let prejšnjega stoletja, pooseblja transatlantsko trgovino s sužnji. Do Afrike tako goji idealistične poglede, kar nakazuje na svojevrstno odtujenost Afroameričanov, ki so se, kot trdi Achille Mbembe, izkušnjo Afrike morali šele naučiti, saj je bilo srečanje z afriškimi črnci v bistvu »srečanje z drugim svoje vrste«. Medtem ko Meeks skorajda poetično slavi Afriko, mu Majela nasprotuje, rekoč: »Afrika je zame, ki sem Afričan, resničnost, zate pa, ki si ameriški črnec, mit«. Marobi je po drugi strani preprost južnoafriški kmet, ki je zaznamovan z apartheidsko ideologijo rasne segregacije in priučenim podrejanjem, preživel sharpeillevilski masaker leta 1960.

Majela se kasneje, na poti v rodno vas, seznani, sicer le idejno, tudi z mladim revolucionarjem in profesorjem Kapingo. Medtem ko Majela prebira njegove fragmentirane zapise iz seminarja z naslovom Tematski pregled afriških revolucij, se v romanu kristalizira ideal afriške neodvisnosti. V liku Kapinge so namreč akumulirane ideje Frantza Fanona, Patricea Lumumbe, Nelsona Madele in drugih pomembnih borcev za afriško neodvisnost. Če je Hegel v knjigi Um v zgodovini (Analecta, 1999) postavil tezo, da je Afrika izven zgodovine, pa Kapinga, sklicujoč se na senegalskega zgodovinarja Cheikha Anta Diopa (Nations Negres et Culture, 1954) nasprotuje takšnim neslanostim, rekoč »da zgodovina ni niz dejstev ali dogodkov, ampak gibanje ljudi, idej, misli«, pri čemer dodaja »da je bila afriška misel dialektična že dolgo pred dialektiko, stoletja pred Heglom in njegovimi epigoni«.

Na koncu romana se Majela sokratsko poslavlja od življenja, navajajoč Fanonov zaključni stavek iz knjige Črna koža, bele maske (Studia Humanitatis, 2016) »O, moje telo, daj, da bom vedno človek, ki sprašuje!«. Klic k odprtosti zavesti je tako njegova kot tudi Fanonova »poslednja molitev«.

Roman zaradi svoje intertekstualnosti in dialoga z različnimi misleci in teoretiki post-kolonialne Afrike deluje torej kot literarno delo, v katero naj bi vstopali z določeno mero predznanja o Afriki. Po drugi strani pa se roman kaže kot čtivo, ki nas, in to je verjetno tudi najdragocenejši del romana, k nadaljnjemu raziskovanju in s tem tudi k demarginalizaciji znanj o Afriki, šele nagovarja.

1Emmanule Dongala prihaja iz Republike Kongo oziroma Kongo-Brazzavilla, nekdanje francoske kolonije, ki jo ne gre zamešati za Demokratično republiko Kongo oziroma Kongo-Kinšaso, nekdanjo belgijsko kolonijo.

  

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  
Emmanuel Dongala – Aleksandra Gačić – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

Aleksandra Gačić
O avtorju
Aleksandra Gačić je literarna kritičarka, ki je po študiju filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti podiplomski študij nadaljevala na področju sociologije spola in spolnosti. V svojem delu se osredotoča predvsem na afriško literaturo.