/ 

Imaginarij Afrike

  
Miha Mazzini – Aleksandra Gačić – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Miha Mazzini, Funny, Založba Goga, 2019

   

Kamerunski filozof Achille Mbembe v svoji znameniti knjigi Kritika črnskega uma (ZRC SAZU 2019) trdi, da so si evropski diskurzi v svojih načinih zamišljanja daljnih svetov pogostokrat pomagali s postopki fabuliranja, katerih glavno gonilo je »osupljiva volja do nevednosti, ki se hoče vedno predstavljati kot vednosti.« Ravno v oziru do psevdo-vednosti o kulturno oddaljenih svetovih je ugledni kenijski literat Binyavanga Wainaina leta 2006 objavil satiričen esej How to Write About Africa, v katerem se na humoren, a zato nič manj resen način, poigra z vsemi klišeji in predsodki o Afriki in Afričanih, ki se jih z avtoriteto fikcije poslužujejo zahodni pisatelji.

Prebiranje zadnjega Mazzinijevega romana Funny (Goga 2019) je ravno eden izmed tovrstnih primerov, ki odpirajo pomenljivo dilemo etnografske odgovornosti do pisanja o kulturno drugem, za katero se zdi, da so jo teoretiki že zdavnaj rešili, pisatelji, med njimi tudi slovenski, pa se je morajo šele lotiti.

Mazzinijem roman se torej giba med dvema ravnema – med pisanjem o nas in pisanjem o njih. Prvi del knjige tako nakazuje številne simptome sodobne slovenske družine, ki živi povsem navidez normalno vsakdanje življenje. Patologijo normalnosti poosebljajo odnosi med očetom Leonom, ki je mimogrede tudi pripovedovalec romana, infantilnim 30-letnim sinom in mamo Karin, ki v trendu novodobnega humanizma občuti sočutje ob televizijskih prizorih poplavljenih trupel migrantov. Opis raznovrstnih adaptacij zahodnega človeka na vse bolj pogosta depresivna in anksiozna stanja ter osamljenost in stopnjujoč individualizem Mazziniju sicer dobro uspe, a problem se pojavi v nadaljevanju, ko ob diagnosticiranju slovenske odtujenosti, posredno postavi tudi diagnozo afriških realnosti. Karin se tako ob vse pogostejšem stresu, kateremu sama ni kos, odloči oditi v »Afriko«, saj želi vzpostaviti kontakt z drugo kulturo in videti od kod prihajajo migranti. Svojo odločitev, ob kateri povsem upravičeno izraža tudi dvom o kvaliteti evropskega življenja argumentira, rekoč: »Hočem razumeti, zakaj hočejo k nam. Kaj je v zahodni kulturi takega, da jih privlači tudi za ceno življenja? Če nam je tako dobro, zakaj se tako slabo počutimo?«.

Ko zakonca kasneje tudi zares odpotujeta v »Afriko« – kako sporna je uporaba besede »Afrika« za kontinent s toliko različnimi državami, kulturami in geografskimi razsežnostmi, pustimo tokrat ob strani – se znajdeta v epicentru spolnega turizma. Čustveno-finančni menjavi med otopelimi Evropejkami in mladimi, pomoči potrebnimi Afričani podleže tudi Karin, ki sredi »Afrike« zapusti moža in se z mlajšim ljubimcem zateče v novo življenje. Ob nepričakovanem življenjskem obratu, ki jih pomaga izkusiti začasno pozabo lastne identitete, ugotovi, da je v Sloveniji pravzaprav »manjkala sami sebi«.

Mazzini se s pisanjem o spolnem turizmu znajde sredi problematične fetišizacije Afrike, ki sovpade s seksualnim strahom in seksualnim ljubosumjem, o katerem piše postkolonialni teoretik in psihiater Frantz Fanon. V duhu neo-kolonialnih rasnih predsodkov črnec tako še zmeraj predstavlja nevzgojen seksualni nagon, pri čemer je v očeh belca dojet le kot simbol penisa, kar v romanu nakazuje dejstvo reducirane podobe Karinega ljubimca, o katerem izvemo bore malo. Tovrstno pisanje, ki generira le eno plat zgodbe in jo predstavlja kot celotno podobo, Mazzinija popelje na zelo spolzka tla takoimenovane »single story« naracije, na katero opozarja nigerijska pisateljica Chimamanda Adichie Ngozi.

Ko se Leon kljub razhodu z ženo odloči ostati v »Afriki« se v romanu zvrstijo še druge problematične manifestacije poenostavljenih podob afriških realnosti. Portreti koristoljubnih Afričanov, ki za svoj obstoj nujno potrebujejo pomoč drugega, nato portreti vraževernih Afričanov, ki verujejo v demone in omembe nevednih Afričanov, ki o albinizmu ne vedo povsem ničesar in ki se brez kakršne koli kritične distance podlegajo lažnim pridigarjem, delujejo kot neverjetne podobe, imune tako na čas kot tudi na napredek in globalizacijo. Takšno pisanje o Afriki po prepričanju Mbembeja ni nič drugega kot napotovanje k svojevrstni arbitrarnosti in odpovedi temeljne odgovornosti, kjer je načeloma izključen kakršen koli koncept napačnega ravnanja.

Čeprav se zdi, da je dogajanje v Afriki pravzaprav jedro romana, je potrebno Funny brati kot najglobljo materialno, čustveno in spolno fantazmo Evropejcev v odnosu do Afrike. Samaritanstva in politike dobrote, ki se, kot bi rekel Mbembe, napajata »bodisi iz občutka krivde bodisi iz resentimenta bodisi iz usmiljenja« in le redkokdaj iz občutkov pravičnosti in odgovornosti ter jasno kažeta, da »na dnu Drugega ni nič drugega razen nas samih.«

  

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  
Miha Mazzini – Aleksandra Gačić – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Aleksandra Gačić
O avtorju
Aleksandra Gačić je literarna kritičarka, ki je po študiju filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti podiplomski študij nadaljevala na področju sociologije spola in spolnosti. V svojem delu se osredotoča predvsem na afriško literaturo.