Rada imam svojo kulturo

Tema letošnjega sedaj že kar osemindvajsetega tradicionalnega literarnega festivala v Puli Sa(n)jam knjige v Istri je bila vrnitev. Vrnitev kot vračanje nečesa, kar je bilo prekinjeno, kar je bilo odvzeto in kar se lahko v afirmativnem stanju tudi povrne. Kasimma, mlad in predvsem nov glas nigerijske književnosti, katere priporočilo o nadarjenosti je prišlo od nikogar drugega kot od nigerijskega nobelovca Wola Soyinke, ki je pred leti tudi sam bil gost festivala, se je v Puli predstavila s prvencem All Shades of Iberibe (Sandorf Passage, 2021), s katerim je opozorila na rehabilitacijo afriške kulture in spiritualnosti kot nadaljevanje nečesa, kar je bilo z vdorom kolonializma nasilno pretrgano. Vrnitev je v njenem prvencu tako razumljena kot povratek k lastnemu dostojanstvu. S Kasimmo, ki prihaja iz Igbolanda v Nigeriji, smo se pogovarjali o videnju afriške literature s pozicije prehajanja med Nigerijo in ZDA, kjer pisateljica na univerzi Lexington trenutno opravlja doktorat iz zahodnoafriških literatur.

Kasimma, čestitke ob vašem prvencu. Kljub temu da gre za vaše prvo objavljeno literarno delo, vaš slog pisanja izraža določeno literarno zrelost. Če začneva z na videz preprostim vprašanjem – kakšni so vaši pisateljski začetki in kaj je zaznamovalo vašo pisateljsko pot?

Hvala! Od nekdaj sem si želela postati pisateljica in to iz preprostega razloga, ker imam zgodbe zelo rada. Spomnim se, kako nam je v otroštvu babica kar med hišnimi opravili pripovedovala zgodbe, ki sem jih kasneje v šoli zapisala in se pretvarjala, da so plod moje domišljije. Ko sem jih v branje ponudila sošolcem, so bili vsi nad njimi izredno navdušeni in rotili so me naj jim pripovedujem še več zgodb. Lahko bi rekla, da je to bilo usodno za formiranje moje naklonjenosti do pripovedovanja in za splošno spoznanje o užitku, katerega pripovedovanje zgodb prinese ljudem. Seveda sem kasneje postala tudi strastna bralka, kar je dodatno zaznamovalo mojo odločitev postati pisateljica. Prebirala sem ogromno nigerijske literature. Celotni opus Chinue Achebeja in Wola Soyinke sem med drugim tudi večkrat prebrala. Mojo pisateljsko pot so nedvomno zaznamovali nigerijski pisatelji, zato se mi pogosto zazdi, da je moje pisanje tako zelo »nigerijsko«, kar sicer niti ni tako slabo.

Govorite o tem, kako zelo ponosni ste, da prihajate iz tako močne literarne tradicije kakršna je nigerijska. Med drugim ste bili nagrajeni s pisateljsko rezidenco znotraj Wole Soyinka Fundacije in bili eni izmed udeleženk Purple Hibiscus delavnic kreativnega pisanja, ki jih organizira Chimamanda Ngozi Adichie. Ali morda ob takih referencah in mentorjih čutite kakršen koli pritisk »proizvajati« visokokakovostno literaturo?

To je dobro vprašanje. Toda ne, nisem pod nikakršnim pritiskom pričakovanj in dokazovanj. Jaz le pišem zgodbe, ki prihajajo do mene. Če zgodbe niso dobre in jih ne morem objaviti, se kljub temu ogromno naučim od njih. Ne oziram se toliko na to, kaj so drugi pred menoj že ustvarili, čeprav sem izredno ponosna, da sodobni nigerijski pisatelji žanjejo literarne uspehe v tujini. Bogata nigerijska literarna tradicija me tako pri pisanja na nikakršen način ne omejuje.

Zavedajoč se, da je tudi založniški trg pod geopolitičnim vplivom, kako težko je pravzaprav za mladega Afričana ali Afričanko objaviti lastno delo?

Mladim nigerijskim ustvarjalcem je zelo težko najdi založnika, kar kaže tudi dejstvo, da sem svoj prvenec izdala v tujini. Nigerijsko založništvo ni tako razvito kot založništvo na zahodu. Založniška industrija je vendarle odvisna od trga, se pravi od prodaje knjig in ustvarjanja dobička, pri čemer ni nadarjenost pisatelja pravzaprav nič drugega kot »business«. Javnega denarja za založništvo ni, zato je založništvo le eden izmed poslov, ki naj bi prinašali določen dobiček. Založniških hiš je posledično zelo malo. Veliko mladih afriških talentov tako ostaja neprepoznavnih. Ravno zato afriški pisatelji pošiljamo rokopise v tujino, kjer je sicer več priložnosti, a tu se v prvi vrsti srečujemo s kopico zavrnitev, saj zahodni založniki pogostokrat ne verjamejo v naše delo. Biti Afričan vam ne more ravno koristiti znotraj založništva na zahodu, saj ogromno bralcev izven Nigerije enostavno niso navajeni na nigerijske zgodbe. A če se nadarjenost posameznika vendarle prepozna, se po eni strani predpostavlja in pričakuje, da boš naslednja Chimamanda Ngozi Adichie, po drugi pa pogosto slišimo argument, da ima bralstvo že Chimamando, torej zakaj bi imeli še koga drugega. Zahodno založništvo je za afriške avtorje tako tudi boj v dokazovanju lastne ustvarjalne neodvisnosti. Navsezadnje zakaj bi imeli le enega zvezdniškega pisatelja iz Afrike, zakaj nas ne bi bilo več, ravno tako kot je veliko sodobnih ameriških pisateljev, ki ustvarjajo istočasno, a vendarle tako različno.

Naslov vaše zbirke kratkih zgodb je All Shades of Iberibe. V Igbo jeziku naj bi izraz iberibe pomenil »zamočiti« oziroma «messed up«. Na kaj točno naslov zbirke aludira?

Zbirka kratkih zgodb pripoveduje o tem, kako nenavadno je, da živimo v iluziji idealov znotraj sveta, ki je sam tako nenavaden. Za idejno perfekcijo se pogosto skriva iberibe oziroma brezsmiselnost. V svojih zgodbah zato želim pokazati, da kljub temu, da morda navzven vse deluje dobro, so bolečine in pretresi majhnega človeka vendarle pomembni in jim moramo nameniti isto pozornost kot velikim stvarem. Da nas ne bi bolečina kolektivno preplavila, se moram zato primarno osredotočiti na iskanje rešitev za majhne bolečine. Iberibe torej kaže ravno na to, kako moramo prvo poskrbeti za majhne težave in nepopolnosti ne glede na to, kako na videz popoln zgleda naš svet, čeprav roko na srce ta svet sploh ni popoln. To pogostokrat opažam v Ameriki, kjer je recimo na videz vse sijajno, a dokler je ena oseba lačna, imamo kot družba vsi problem.

V nekaterih kratkih zgodbah prepletate realnost sodobne Nigerije s tradicionalnimi vrednotami, ki jih lahko opazimo tudi na verskem področju. Poleg krščanstva, ki je prišlo s kolonializmom, obujate igbojski verski sistem in ontologijo, ki ji dajete enako metafizično vrednost in veljavnost. Kako kontraverzno je to znotraj naracij o modernosti, razvoju in blaginji?

Da, v knjigo sem vključila Igbo spiritualnost. Veste, jaz sem zelo srečna in ponosna Igbo ženska in verjamem, da je to, v kar so verjeli naši predniki povsem veljavno. Ne le naš verski sistem, tudi naš jezik in naša kultura sta veljavni. O vsem tem pišem ravno iz želje ohraniti Igbo tradicijo pri življenju. Kolonializem je onkraj materialnega izkoriščanja storil veliko gorja. Naš jezik, naše vrednote in naša kultura so bili uničeni in nadomeščeni z vrednotami, ki so nam tuje, zaradi česar so mnogi ljudje pozabili, kdo pravzaprav so. Ravnajo se po tem, kaj so jim kolonialisti vsilili verjeti o sebi, kar seveda ni prav. Tuje mnenje o nas samih ne bi smelo biti naša realnost, je le nekogarjšnje mnenje, na katerega imajo navsezadnje vsi pravico.

V Nigeriji je pisanje o Igbo spiritualnost razumljeno kot poganstvo, čeprav je to le eden izmed mnogih način seganja k transcendentalnemu, ravno tako kot je to krščanstvo. Argument poganstva je podprt s posledicami kolonializma, ki je predstavil krščanstvo kot edini možni način stika z božanskim. V Nigeriji so nove krščanske ločine postale imperij in resen business, tako zelo so te cerkve vplivne. Zato me ne preseneča, da je Igbo spiritualnost označena za hudičevo delo proti kateremu cerkve pridigajo, navsezadnje jim ta uničuje dobičkonosen posel. Nikakor ne trdim, da krščanstvo ni veljavna religija. Seveda da je, ravno tako kot je islam, budizem in tako dalje. A kar hočem poudariti je to, da je kakršna koli religija, ki postavlja dobiček pred ljudmi in njihovo odrešitvijo, moralno sporna. Gre preprosto za vnovično mentalno kolonizacijo, ki vpliva na miselnost Afričanov, in ta vrsta kolonizacije je najhujša. A vse več Nigerijcev se vrača nazaj k svojim koreninam.

V vaši knjigi ste kritični do določenih danosti iz Igbo kulture. Kot vemo, kolonialni in tudi neokolonialni narativi pogostokrat patologizirajo afriške kulture. Kako naj bi torej pisali o afriških kulturah na kritičen način, ne da bi jih pri tem stigmatizirali kot nerelevatne oziroma manjvredne?

Nihče ni popoln, vključno z mano, ki pišem te zgodbe. Moje izhodišče je seveda ljubezen do Igbo kulture. Rada imam svojo kulturo. A moja kultura je tudi polna mizoginije, ki pa jo strastno sovražim. A ker pišem s pozicije ljubezni, kar vključuje tako dobro kot slabo plat, verjamem, da lahko individualno in kolektivno postanemo boljši. Ničkolikokrat sem slišala s strani bralcev »Igbo ljudje vendarle niso taki, kot jih predstavljaš«, toda kot pisateljica ne morem vplivati na to, kaj bodo bralci iz moje knjige izluščili. A če se knjigo bere z odprtim srcem, potem lahko bralec vidi mnogo več. Ljudje smo pač kompleksna bitja, naše interakcije s kulturo so kompleksne, smo pač oboje – dobri in slabi. Kot pisateljica se ne želim samoomejevati in pisati le tisto, kar želijo bralci brati. Pišem s pozicije spoštovanja karakterjev in kultur. A spoštovanje še ne pomeni dopuščanje slabih dejanj.

Kako vidite položaj afriške literature v zahodnem svetu? Kljub številnim lanskoletnim knjižnim nagradam, med katerimi je bila tudi Nobelova nagrada za literaturo, afriška književnost ostala obrobna?

Prepoznavnost afriške literature enostavno ne moremo forsirati. Prepoznavnost zahteva svoj čas. Afrika je kontinent, ki je bil dolga leta marginaliziran na vseh področjih, zato marginalizacija na področju literature sploh ni presenetljiva. Rabimo čas in možnost, da povemo svoje zgodbe, namesto da o nam govorijo in pišejo drugi, kot je bila to praksa v preteklosti. Ti ljudje so naredili ogromno škode, saj so o Afriki govorili karkoli so že želeli, na podlagi njihovih bežnih vtisov in pomanjkljivega razumevanja in znanja. Še zmeraj se to dogaja. Ravno zato rabimo pisatelje, pripovedovalce, ilustratorje, skratka umetnike vseh vrst iz Afrike.

Da, dobili smo številne literarne nagrade, kar je sicer dobro. Pogosto me vprašajo, ali zahod s tem, ko podeljuje nagrade afriškim avtorjem želi sebe portretirati kot dobrega. Osebno me ne zanima, kako je ob takih priložnosti portretiran zahod. Pomembno je le, da je nagrada podeljena in s tem narejen korak k prepoznavnosti in možnosti afriških pisateljev, da govoriti lastne zgodbe.

Kaj menite o afriški literaturi kot kategoriji literature same? Je smiselno v tako hiper-globalizirajočem svetu afriško literaturo sploh esencializirati na tako imenovane »afriške teme«, pojem, ki je še tako sporen, a vendarle aktualne. Je morda prišel čas za neke vrste desubstancializacijo afriške literature?

Vsak pisatelj je načeloma tudi bralec. Moja strast do branja je podprta s številnimi razlogi, a noben od teh ni, da bi preko leposlovja pridobila določene koncepte o nekem geografskem prostoru. Branje je užitek druge vrste. Torej, če ameriške knjige ne beremo na način, da povedo nekaj elementarnega in esencialnega o Ameriki, to ne smemo pričakovati niti od afriške literature. Ko pišem, ne mislim na to, da bi morala Afriko pojasnjevati. Jaz le pišem, brez tovrstnih razlagalnih agend. Verjamem, da veliko afriških pisateljev prav tako ustvarja na ta način. Po drugi strani pa so kategorije literature in pisateljev navsezadnje le kategorije, ki poenostavljajo neke vrste klasifikacijo. A afriški pisatelji se ne oziramo pretirano na to.

Za konec bi vam morda postavila precej banalno, a vendarle pomembno vprašanje. Zakaj pišete? Kaj vas pravzaprav žene k pisanju?

Pišem zato, ker imam nekaj za povedati. Zato, ker so bili moji ljudje v preteklosti oškodovani in ker zgodovina še ni popravila vseh krivic. Pišem tudi iz pozicije, da bi popravila napačne naracije o nas samih. V javnosti o marsičem ne morem govoriti, zato uporabljam pisanje, s katerim dosežem širši krog ljudi. To je navsezadnje ena od najboljših plati literarnega ustvarjanja.