Harmatan

Sodobno migrantsko literaturo, predvsem tisto, ki tematizira izkušnje ljudi z »globalnega juga«, bi lahko opredelili kot neke vrste emancipatorno literaturo, ki skozi motive razčlovečenosti, izkoreninjenosti in odtujitve, podeljuje glas tistim, ki jih v vsakdanjih govoricah le redko kdaj slišimo spregovoriti. Kako zahtevna je tovrstna pot ubesedovanja – predvsem ko gre za zgodbo ilegalnih priseljencev iz nam kulturno drugih področij – nam v svojem ambicioznem prvencu Harmatan, ki je v prevodu Jurija Hudolina izšel pri Založbi Apokalipsa, nakaže hrvaški pisatelj, urednik in prevajalec Ivan Sršen, ki nas skozi preizkušnje glavne protagonistke Uhunome popelje v »nadrealizem imigrantskega vsakdanjika«, kot večplastno, kaotično in širši javnosti povsem nepredstavljivo migrantsko realnost poimenuje somalsko-britanska pesnica Warsan Shire.

Začetek romana nas takoj, brez kakršnega koli leporečnega uvoda, sooči z neusmiljeno usodo mlade Nigerijke Uhunome, ki jo po štirih letih bivanja v Evropi policija naposled legitimira brez ustreznih dokumentov, čemur neizbežno sledi njeno priprtje v kaznilnici Bad Hallbach nekje na periferiji južne Nemčije. Sršen tako že na začetku začrta poglavitni temi romana, in sicer brezizhodni položaj nezakonite priseljenke in dinamiko ženskega zapora, ki kot sicer zakonit, a od družbe izoliran prostor, deluje po sebi lastnih principih. Medtem ko pazniki, policaji, zdravniki in celo direktor kaznilnice, katerim je življenje zapornic le nekakšen delovni material, svoje delo opravljajo z banalizirano rutino, se zapor utrjuje kot prostor, ki v načelnem preprečevanju nasilja, nasilje pravzaprav kontinuirano proizvaja. Zapornicam, ki so kot skupina sicer povsem homogenizirane, ne glede na to ali so priprte zaradi detomora, prekupčevanja s heroinom ali pa le zaradi ilegalne migracije, ne preostane drugega kot identifikacija s kaznilnico kot prostorom brezupne redukcije njihovih življenj. Toda kljub skrčenim življenjem se interakcije med zapornicami vzpostavljajo na precej zanimiv način. Uhunoma s svojo zaporniško zaveznico Ganko Nano, ki do nje goji neke vrste skrbstveno ljubezen, naveže tesnejše stike z balkanskima zapornicama Sonjo in Ivono, s katerima bi se bralec lahko bolj poistovetil, a njuna karakterizacija vendarle ni tako prepričljivo razdelana kot karakterizacija afriških protagonistk, zaradi česar na trenutke delujeta rahlo neavtentično.

A kaznilniška logika represije ne deluje le na institucionalni ravni, temveč tudi med zapornicami samimi. Ko Uhunoma poskuša priti do telefonskega klica z družino, se, kljub opozorilom njenih zaveznic, znajde v vrtincu zaporniške hierarhije, kjer pade v kremplje Marti, nasilni zapornici in nekdanji priležnici zaporniškega duhovnika Carla Ebermaierja, ki pod krinko spovedi izkorišča ranljivost kaznovank. Nekega dne, ko poskuša novinarka javnosti razkrinkati njegove spolne zlorabe, si Uhunoma kot novinka nevedoč naplete obilico težav, roman pa se postopoma preko nazorno opisanega nasilništva in posilstev stopnjuje v pravo kriminalko, kjer je Uhunoma pod plastjo lažnih obsodb obtožena veliko hujšega prekrška kot je bivanje brez ustreznih dokumentov.

Tako kaznilnica kot tudi migrantska odtujenost ustvarita nekakšen zlom Uhunomine identitete, o kateri zvemo več šele iz retrospektivnih drobcev njene preteklosti v drugem delu knjige. Roman nas narativno vrača v Nigerijo in preko Uhunominega otroštva in »demonov preteklega časa« – se pravi ljudi, ki so Uhunomo tako ali drugače prizadeli in ponižali – pelje v čas pred Uhunominim prihodom v Evropo, ki je vse prej kot idealen. Z mešanjem zgodovinskih dejstev in fikcije uspe Sršenu, ki se je pisanja o Nigeriji lotil sicer zelo previdno, Uhunominemu življenju dodati širši družbeni kontekst. Pogrebna povorka nigerijskega glasbenika in borca za dekolonizacijo Fela Kutija, ki ji je leta 1997 prisostvovala tudi sama Uhunoma, in ustanovitev njegove neodvisne komune Kalakuta Republic, v fatalističnosti romana delujeta kot edina afirmativna momenta ne le Uhunominega, temveč tudi kolektivnega glasu vseh zatiranih ljudi.

V poskusu preprečevanja stereotipov, ki jih bralci pogostokrat samovoljno dodajo branju o kulturno drugih subjektih, predvsem afriških, Harmatan z vsevednim pripovedovalcem mestoma deluje preveč razlagalno, kar bralca oropa lastnega prostora za razumevanje kompleksnosti migrantskega in zaporniškega življenja. A če to pripišemo dobronamernosti in ambicioznost prvenca, bi lahko sklenili, da je Harmatan, ki govori o ljudeh, ki so »izven statistik in letnih načrtov« le absolutni višek evropske populacije, za naš geografski prostor, kjer je balkanska migrantska pot postala nekakšen sinonim za neogibno dehumanizacijo, nedvomno zelo pomembna knjiga.

Preostali prispevki in literatura na portalu