Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Aleksandar Gatalica: Vélika vojna. Prevedla Mateja Komel Snoj. Forum slovanskih kultur, zbirka 100 slovanskih romanov: Ljubljana, 2018
Preberem roman sodobnega srbskega pisatelja Aleksandra Gatalice Vélika vojna v prevodu Mateje Komel Snoj. Vojna iz naslova je kajpak prva svetovna vojna, ki si je v določenih tradicijah (v francoski, na primer) navzlic strahotnemu krvnemu davku, ki ga je izterjala, prislužila vzdevek Vélika (Grande guerre). Vélika je kajpak tudi za Srbe in njihovo nacionalno in zgodovinsko zavest, saj že s svojim začetkom (atentatom srbskih nacionalistov na avstro-ogrskega prestolonaslednika nadvojvodo Ferdinanda in njegovo soprogo v Sarajevu) in nadaljnjim dramatičnim potekom ter herojskim zaključkom navsezadnje predstavlja eno najveličastnejših epopej srbskega naroda, njegovega junaškega boja s številčno premočno vojsko dvojne monarhije, njegovih velikanskih človeških izgub, tragičnega umika vojske in kraljevega dvora čez albanske gore v Solun in končnega zmagoslavja na zavezniški strani. Zato je nekako razumljivo, da se roman v svojem središčnem vsebinskem polju še največ časa zadržuje v obzorju srbske tragične izkušnje velikega svetovnega spopada, da so epizode in prizori z znamenitih bojišč na Drini, Kolubari, Ceru ter nazadnje še ob preboju Solunske fronte še posebej dramatično izpostavljeni in simbolično nabiti, da so pitoreskni, včasih s ščepcem posmehljivega humorja začinjeni opisi dogajanj v zaledju, med malimi špekulanti, trgovčiči in meščanskimi gizdalini, pa pijanimi prevaranimi oficirji s samomorilskimi nagnjenji in njihovimi lahkovernimi in spogledljivimi ženami v beograjski čaršiji in drugih manjših srbskih mestih prikazani z nekim posebnim čustvenim vživetjem in avtorsko empatijo, da je duhá takratnega zagatnega in prekucniškega časa nekako najbolj pristno moč začutiti, ovonjati, okusiti, skorajda otipati prav na tistih emocionalno izpostavljenih straneh romana, ki so posvečene srbski strani v tej vseevropski in v končni posledici pansvetovni moriji, da je, skratka, avtor še najmanjšo pripovedno distanco – ki jo do upovedanega romanesknega tkiva in njegovih nosilcev sicer striktno vzdržuje in disciplinirano ohranja – v tekstu vzpostavil in zavzel prav pri opisovanju absurdne in tragične usode svojih sorojakov.
Vendar to nikakor ne pomeni, da je Vélika vojna osredotočena zgolj na avstrijsko-srbski konflikt, narobe, njeno geografsko, politično in družbeno obzorje se razpenja čez celotno evropsko celino: od razuzdanih pariških kavarn Rotonde, Dôme in Closerie de Lilas, z blatom, podganami in vonjem po krvi zasičenih strelskih jarkov pri Verdunu in na Marni, prek londonskih gosposkih hotelskih apartmajev, plesnih gledališč in kabaretov z dvomljivimi zvezdnicami-vohunkami, do nemških opernih odrov in münchenskih kemijskih laboratorijev, kjer izdelujejo strupen bojni plin, ki bo doživel ognjeni krst pri belgijskem mestecu Ypres, prek peštanskih časopisnih redakcij in dunajskih psihiatričnih, frankfurtskih okultističnih pa leipziških teozofskih kabinetov, do Karlovarskih toplic, kjer si razrvane živce po neuspelem zavzetju trdnjave Przemysl v Galiciji zdravi feldmaršal Svetozar Boroević pl. Bojna, do carigrajske tržnice z začimbami ob Zlatem rogu, peščenih obal Galipolija, kjer pod izstrelki turškega topništva zaman krvavijo elitne enote britanske in avstralske konjenice, pa vse do carskih soban Zimskega dvorca v Sankt Peterburgu, kamor oktobra 1917 (po starem, julijanskem koledarju) zmagoslavno vdro zaneseni boljševiški revolucionarji, in do tiste vlažne kleti preproste enonadstropne hiše v Jekaterinburgu, kjer se pod konec leta 1918 (po vseh koledarjih tega sveta) konča življenjska pot dinastije Romanovih.
Še bogatejši od spiska krajev dogajanja je impresiven seznam nastopajočih oseb; pisatelj je priklical v literarno življenje čez sedemdeset individualnih človeških usod – med katerimi ima vsaka svojo posebno zgodbo, svoj specifični zasebni raison d΄être, svojo nezamenljivo vlogo v mozaičnem tkanju pripovedne mreže –, ki se sporadično pojavljajo v toku štirih let burnega vojnega dogajanja na bojnih črtah in v frontnem zaledju, se kdaj pa kdaj prepletejo z usodami drugih protagonistov, se izgubijo v množičnem vrvenju viharnega časa, pa spet vzniknejo v nekem drugem kraju in prostoru, na neki drugi ravni resničnosti, bodi kot slutnja in projekcija lastne usode bodi kot sanje nekoga drugega bodi kot plod čiste pisateljske ustvarjalne domišljije, avtorjevega užitka v izpisovanju sanjskega, fantazijskega, imaginarnega književnega kozmosa, ki se izrisuje na ozadju realnega zgodovinskega kaosa. Med temi individualiziranimi romanesknimi junaki najdemo – brez razlike v ontološkem statusu, vsi so enakovredni protagonisti neke kvazirealne, izmišljijske resničnosti – znamenita imena s takratne umetniške scene (Apollinaire, Cocteau, Man Ray, Kiki z Montparnassa, Giorgio de Chirico, Paul Wittgenstein, Ilja Erenburg), učenjake iz znanstvenih laboratorijev (Fritz Haber, Nobelov nagrajenec za kemijo, ki je izdelal formulo smrtonosnega bojnega plina iperita, kriminolog Archibald Reiss) pa prominence s političnega parketa in generalštabnih položajev (srbski kralj Peter I., ruski car Nikolaj II., zadnji avstrijski cesar Karel I., Lev Trocki, Svetozar Boroević-Bojna, Adolf Hitler, Rdeči baron Manfred von Richthofen) ter seveda nepregledno vrsto izmišljenih, fikcijskih likov, sadov pisateljeve razuzdane domišljije. Ti izmišljeni literarni liki, ti meta-protagonisti romanesknega dogajanja še posebej pregnantno razširjajo, pestrijo in bogatijo mozaično podobo epskega časa, ki se kot mogočna zgodovinska freska v loku tragične usode pne nad Evropo od usodnih strelov julija 1914 v Sarajevu do odstopa in internacije zadnjega nemškega cesarja Viljema II. novembra 1918.
In prav ti kvazirealni junaki Gataličinega besedila, prav ti sanjski prizori, slutenjski prividi in nadrealni, iz pesniške fantazije ali morastih sanj porojeni dogodki, ki preskakujejo empirično dokazljive časovne in prostorske okvire te razpršene, večslojne in hkrati sočasno, paralelno potekajoče pripovedi, prav ti fantazijski vrivki razvezane pesniške imaginacije, ki se izmikajo racionalni logiki historiografskega in kronikalnega diskurza, prav ti izmiki iz kavzalno-posledične fabulativne osi romana so tista ključna narativna rdeča nit, tista bistvena kompozicijska in stilna odličnost in pripovedna umetelnost, tista značilna pisateljeva strateška zvijača, ki posamezne realne dogodke in njih stvarne zgodovinske protagoniste umeščajo na neko višjo spoznavno raven, v nek širši epohalno mišljenjski, moralno etični in eksistencialni kontekst. Poljubno jih premeščajo v času in prostoru in jih na ta način vpletajo v neko drugo sfero resničnosti, ki pripada zgolj literarni izmišljiji, njihove posamične disparatne usode pa spletajo, povezujejo in konstituirajo v presežno meta-besedilo presunljive črne maše za milijoni absurdno padlih vojakov, v mogočen rekviem za smiselno urejenim, vrednostno strukturiranim in etično utemeljenim »včerajšnjim svetom« (kot bi rekel Stefan Zweig), po tej »véliki vojni« dokončno sekulariziranim in odčaranim svetom, ki je na pogorišču prve svetovne vojne doživel svoj tragični epilog in nepreklicni zaton. Vélika je bila ta vojna samo, če jo merimo po globini niča, v katerega je med letoma 1914 in 1918 strmoglavila zahodna civilizacijska paradigma, če jo presojamo s temino brezna, v katerem se je na začetku dvajsetega stoletja znašel novoveški evropski človek kot absolutni, nikomur zavezani subjekt svoje svet zavojevalske akcije.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.