Odlomek iz romana Jambalaya

23. aprila v Barceloni in celi Kataloniji praznujejo Sant Jordi (sv. Jurij), to je dan ljubezni in književnosti. Ljudje si izmenjujejo knjige in vrtnice kot znak hvaležnosti. Sv. Jurij je zaščitnik Katalonije od 15. stoletja naprej, ter se po drugi strani naslanja na znano katalonsko legendo o zmaju. Glede na legendo se je vitez boril z zmajem, ki je teroriziral vas in princeso. Ko je ga le premagal, se je sv. Jurij poklonil princesi in ji podaril prelepo rdečo rožo.

V zadnjih letih se je pobuda »knjige in vrtnice« manifestirala in razširila tudi drugod po svetu in sedaj beleži že 150 dogodkov v več kot 50 državah. Tej pobudi se letos pridružuje tudi Društvo slovenskih pisateljev, tako da jo lahko prvič doživite tudi na slovenskih virtualnih tleh.

Vrabec Anarhist ob letošnjih dnevih knjige predstavlja nekaj avtorjev iz sodobne katalonske književnosti. Avtorji opisujejo urbano okolje moderne katalonske družbe, ki je po eni strani umeščena v visoko gospodarsko in tehnološko razvit globaliziran svet, po drugi strani pa se še vedno bojuje za uveljavitev osnovnih demokratičnih in nacionalnih pravic. Katalonska literatura je v središču zanimanja našega portala tudi zato, ker je od nadaljnjega razvoja katalonske družbe v veliki meri odvisen nadaljnji demokratični razvoj celotne Evropske unije.

***

Albert Forns : Odlomek iz romana Jambalaya

10. 00
Občutek, da živiš le zato, da bereš in pišeš, je resnično neprecenljiv. Nimam ne prave teme ne romana, a pišem. Deset zjutraj je, že tri ure sem pokonci in že sem nekaj malega bral, spisal nekaj strani, zajtrkoval, se malce sprehodil, se znova spravil k pisanju… Čudovito je, krasno je ne imeti nikakršnih obveznosti, delati s svobodno gotovostjo, da imaš pred sabo še ves dan, brez tistega miselnega alarma, ki ti pravi, da moraš ob devetih biti na šihtu in da se ti ravno zato sploh ne splača vstati. Tukaj pa, za razliko, je vsak dan območje brezmadežne beline, pragozd nedolžnih ur. In sadovi te svobode zorijo vsepovsod, v branjih, ki te vodijo k novim branjem, v avtorjih, ki te vodijo k novim avtorjem, v pregledovanjih spletnih strani, ki te povežejo z drugimi stvarmi, ki jih doslej nisi poznal in o njih nič vedel, v člankih na Wikipediji, ki sledijo drugim člankom na Wikipediji. Neskončni klobčič uživanja kulture*. To so dobrobiti tistih, ki imamo podporo: ko imaš ves čas tega sveta pred sabo, se kultura* vije kakor dolga pajčevina, kot red v kaosu, ki brati človeška bitja, ustvarja vzporednosti in sklepa kroge podobno mislečih. Kako čudovito, avantura kulture*. Šele deset je ura in dan bo vse tisto, kar bom sam hotel, da postane, tisto, kar bom sam izvolil izbrati. Je lahko kje še kaj boljšega?

*Kjer piše kultura, berite pornografija.

11. 00
Vintage spolno občevanje z lookom iz sedemdesetih, posnetek z značilnimi belimi črtami VHS-a, na katerem igralci nosijo brke v stilu Toma Sellecka, igralke pa so kosmate po vseh delih telesa. Je klasična zgodba o tem, kako se na prvem zmenku dva zaljubita in se ga nasekata, a v umirjenem tempu, s kraljevskim zajtrkom, ki je v nasprotju s pretiranim atletskim pumpanjem mišic novodobne industrije, v katerem je vse nabreknjeno in prekomerno, vse XXL. Tu se spokojno dajejo dol, brez koke. Nekoč sem imel prijateljico, ki je tipčke predalčkala v »fitnes fukače« – v ta-ta-ta-ta-ta-ta porivače, ki streljajo kot z mitraljezom, – ali v »fukače tantra« – nežne in mistične, brez naglice, z občutkom. Lazil sem za njo in se pri njej tolažil, a nikdar izvedel, v katero od skupin me je uvrščala. Video sem prevrtel naprej, kajti scena prehoda od trenutka, ko sta se protagonista spoznala, do trenutka, ko ga je končno pomočil, traja precej časa: najprej vodni izlet po nekem jezeru, ki se je vlekel bolj kot zakonsko življenje, z Magnumom, ki je veslal, in bejbiko, ki se je ponujala na vse pretege, takoj je bilo jasno, kje se bo vse skupaj končalo, pa se prava akcija ni in ni hotela začeti. Seveda nimam potrpljenja, sem pač iz tvitarske generacije, tako da dvakrat kliknem in že ju imam na bregu, brez obleke in tik pred dejanjem, skrolanje je ubilo tradicionalno naracijo. Tedaj se ples začne in kar vidim, mi je zelo všeč, a se nikakor ne morem vživeti vanju, mar resnično nisem narejen za ta porno slow food? Sem se spremenil v sužnja zumbe? Naj bo eno ali drugo, ona je zelo lepa, priznam si, da sem v hipu zaljubljen. Že razmišljam, da bi poiskal njeno ime in ji pošiljal pisma, kot so počeli Bloodhound Gang. Tedaj pa pomislim, da če je video iz sedemdesetih let, mora ta punca zdaj imeti kakšnih… šestdeset let! Groza, te hipnotične joške so zdaj zagotovo precej drugačne. Te podobe si ne morem več zbiti iz glave in tako ostanem brez vetra v jadrih. Računalnik ugasnem veliko pred koncem, tako da ostanem brez odgovora na vprašanje, ali se ta bukolični Déjeuner sur l’herbe konča s poroko.

13. 00
Tu se vse naslanja na brezdelje, sobivamo v komuni, kot da bi bil svet izbrisan iz sveta. Lahko bi se začela vojna med Združenimi državami in Rusijo, mi pa ne bi ničesar opazili, morda kakšne projektile, kaj več kot to pa ne. Vse aktualne stvari so izginile, nobenih drugačnih novic ni kot le te, ki se tičejo knjig, ki smo jih naročili in so naposled prišle, ali pa humusa, ki ga je nabavil Jim. Dnevi bi si lahko sledili v neskončnost, meseci, leta, zbujali bi se, zajtrkovali in pisali, zbujali, zajtrkovali in pisali. Brez potrebe po novostih, brez potrebe po vedenju, ali se svet še vedno vrti, zakaj jasno je, da se vrti in se bo, tudi če ne veš za najnovejšo nepomembno senzacijo, ki jo do zasičenosti obdelujemo na Twitterju. Opažam tudi, da se mi glava, kakor hitro se mi prazni vsega hrupa in ropotanja, sama od sebe polni z drugimi stvarmi, in zdaj mi v glavi ves dan vre od literature. Je kot legendarni odlomek iz Škrlatnega primera, v katerem se Watson norčuje iz Holmesa, ker ta noče vedeti za obstoj sončevega sistema. »Vse bom naredil, da bom to pozabil,« pravi detektiv, zakaj, »od neke točke dalje, vsak nov podatek nujno izpodrine drugega, ki je že bil v naši lasti.« Kokainski odvisnež ima prav, v resnici smo izpostavljeni tveganju, da bodo nepotrebne stvari nadomestile resnično pomembne informacije.

Imamo kuharja, vinsko klet, čistilko in hladilnik, ki se napolni sam, kajti posestvo ti daje lažni občutek, da lahko resnično živiš le od domačih pridelkov. Vsaj za štiri tedne se preleviš v pravega pisatelja. Ubadaj se le s pisanjem, branjem in spanjem. Ubadaj se samo s pisanjem.

15. 00
To s pisanjem je vsekakor v redu, pa vendar, ne slepimo se, če pišeš ves dan, se pisanja pošteno nažreš. Danes sem spravil skupaj kakšne tri ali štiri strani, ob dveh popoldne pa sem moral odnehati s trudom. Že šestič, kar sem tukaj, sem odprl Montauk Maxa Frischa, že dvakrat ali trikrat sem preletel vseh 140 kanalov kabelske televizije, izgubil sem dve šahovski partiji z Mateuszem, bil na Facebooku, pospravil sobo, si ga še nekajkrat vrgel na roko, teniški dvoboj (dvojice, kolikšna količina jajc!) in navijačica, ki jo zapelje igralec ameriškega nogometa. Ne vem, ampak zdi se mi, da sem od brezdelja povsem potrt. Danes sta šla Hank in Kayle z enoprostorcem gledat hišo Hermana Melvilla, avtorja Moby Dicka, ki je nekaj ur vožnje od tu, a ker sam knjige nisem nikoli bral, sem zavrnil njuno povabilo. Zadnjič, res, da rečem ne, ko bom povabljen na izlet.

16. 00
Sit sem toliko vrta in tolikih veveričk in toliko kabelske televizije. Nujno potrebujem igralni avtomat, omarico s pijačami in puško.

16. 30
Fanta, ki sta se odpravila v Melvillovo hišo, sta se vrnila in opisujeta mi svoj izlet. Povesta, da se z okna hiše vidi nizka vzpetina z obrisom v obliki kita in da ti to pojasni marsikaj, kar je zapisano v Moby Dicku. A ker nisem prebral knjige niti videl filma, se mi vse to precej fučka. Res pa se me je dotaknil način, kako je Melville pisal, spominjal se ga bom vse življenje: medtem ko je njegova žena ves dan preživela v pritličju, kjer je kuhala, namakala perilo in skušala ukrotiti pol ducata otrok, ki sta jih imela, se je Melville zaklepal v zgornje nadstropje in pisal. Pisanje je zanj bilo sveto in ne bi se mu odrekel, pa če bi nad hišo planil požar. Sprva se mi je zazdelo, da je njegova metoda zavidanja vredna, kako lepo bi bilo biti pisatelj v devetnajstem stoletju in kako težko je to v enaindvajsetem, a le trenutek zatem se zalotim, da se mi Melvillova metoda zazdi diskriminatorska: predvidimo le, da piše tudi žena, kot je v primeru moje Emme, le kaj bi torej naredila, bi se oba zaprla in delala, otroke pa pustila, da se pobijejo med seboj? Težko si predstavljam kaj takega. Zmeraj me je begala neodvisnost Virginie Wolf, tista njena lastna soba za pisanje: ne zato, ker to namiguje na dejstvo, da morajo tudi ženske imeti svoje zasebne prostore, kar besno zagovarjam, pač pa zato, ker sam, pa četudi sem moški zatiralec, nikoli nisem imel lastne sobe, še manj pa denar, ki ga je pisateljica pač imela, da je lahko opravljala svoje umetniško poslanstvo. Kadar razmišljam o Virginii Wolf, ki v svojem delu Ure (El Aleph, 2003), na primer, portretira Michaela Cunninghama, s petimi služkinjami, ki so vse delale namesto nje, in možem, zmeraj ljubeznivim, zmeraj pozornim, na voljo 24/7, vidim le gospo, ki pripada aristokraciji, godrnjajoči in zagrenjeni od pisanja, kakor smo v resnici vsi, ki pišemo. Dobrodošla v klubu tesnobnežev, gospa Woolf. Moja generacija nikoli ne bo videla te »lastne sobe za pisanje« in »minimalne plače za ustvarjanje«, vse to si lahko naslikaš, kajti »v svojem bednem življenju se nikoli ne boš dokopal do lastne hiše«.

18: 30
Medtem ko se utrujamo s pisanjem, se jedilnica hiše spreminja v bolnišnico. Tam srečam Mateusza in Hanka, ki pijeta pivo, Poljak se posveča Tinderju, fant iz Minneapolisa pa se kratkočasi s tekmo, na kateri Yankeeji igrajo proti Red Soxem.
»Super je, ko jim poveš, da pišeš,« blekne Hank v nekem trenutku. »Zadnjič, v Tiburónu, je ena bejbika čisto ponorela za mano. Rekel sem ji, da sem pisatelj in kar naenkrat se je začela topiti »uau, stari, to je noro!««.
»To so Američanke, ki zmeraj pretiravajo,« reče Mateusz.
»Poleg tega si pa prestar, da bi preganjal mladenke, prijatelj moj« mu rečem jaz.
»Se vama res še ni zgodilo, da bi komu povedala, da sta pisatelja, ta pa bi obsul z občudovanjem?« vztraja Hank. »Spoznal sem ljudi, ki do našega poklica čutijo takšno spoštovanje, kot da bi bili zdravniki.«
»Najbrž je tako v Združenih državah. V Barceloni se ti kaj takega nikoli ne zgodi. Pravzaprav je tako, da takrat, ko poveš, da si pisatelj, lahko pričakuješ samo to, da ti rečejo »a, v redu, pisatelj si, toda, s čim pa se zares ukvarjaš?««.
»Če na Poljskem poveš, da si pisatelj, tečejo k omarici s pijačami in jo zaklenejo.«

Prevod Blažka Müller

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Albert Forns – Sodobna katalonska književnost – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.