/ 

Ali bo Katalonija postala neodvisna država?

 

Ali bo Katalonija postala neodvisna država? Nekateri katalonski pisatelji, na primer jaz sam, smo precej prepričani o tem, vendar bo morda trajalo dlje, kot smo pričakovali. Toda čakali bomo tako dolgo, kot bo treba: po stoletjih bojevanja za neodvisnost se nam nikamor ne mudi in mirno lahko zdržimo še eno desetletje.

Vsi v Kataloniji, vsaj vsi demokrati, se strinjajo, da bomo neodvisnost dosegli z referendumom. Za mnoge Katalonce se je referendum že dogodil 1. oktobra lani in tega referenduma španska oblast ni mogla preprečiti. Nekaj dni pred referendumom je na stotine španskih agentov zavzelo prostore katalonske vlade v poskusu, da bi preprečili glasovanje, a niso mogli: glasovalne skrinjice je spravila skrivna mreža več tisoč prostovoljcev, ki se niso odzivali na telefonske klice in sporočila, da jih ne bi izsledila Španska obveščevalna agencija, in ko so se glasovalne skrinjice pojavile, se je španska policija zatekla k nasilju, katerega podobe so osupnile ljudi po svetu. Po vsej Španiji so mobilizirali 10.000 specialcev. Napadli so miroljubne protestnike in poškodovali več kot tisoč ljudi. A tudi to ni moglo preprečiti oddaje več kot 2,3 milijona glasov  ̶  90 odstotkov jih je bilo za neodvisnost, udeležba pa je bila 42-odstotna kljub prizorom nasilja, ki je spominjalo na čase Frankove diktature.

Stranke, naklonjene neodvisnosti, bi morale tistega dne razglasiti samostojnost, toda zaradi nizke udeležbe so se začele pogajati (raziskave so pokazale, da bi bila, če Guardia Civil ne bi pretepala volivcev, udeležba približno 55-odstotna, kar bi bilo dovolj za veljaven referendum po mednarodnih standardih). Tisto noč so katalonski politiki prosili za mednarodno posredovanje  ̶  »potreben je dialog, moramo se pogovoriti in pogajati«  ̶  toda vsi vedo, da se vlada v Madridu nikoli ne bo pogajala, in če je v to ne bo prisilila Evropska unija, nikoli ne bomo imeli priznanega referenduma. Premier Mariano Rajoy se vedno skrije za sveto »večno enotnostjo španskega naroda in skupno ter nedeljivo domovino vseh Špancev« (2. člen španske ustave iz leta 1978), s katero mu oporeka. V resnici Ljudska stranka (Partido Popular)  ̶  stranka, ki so jo ob ustanovitvi leta 1977 ljudje pozdravili z vzkliki »Franco, Franco, Franco!«, nima nobenega namena, da bi se s komer koli pogovarjala; delno zato, ker ima v Španiji zaradi ostrega protikatalonskega programa večino. Tudi Evropska unija je proti vsakršnemu dialogu, saj bi se s tem odprla Pandorina skrinjica vseh regionalnih zahtev za več moči in avtonomije.

Naše možnosti seveda niso dobre, toda treba je razumeti, da skušamo v Kataloniji doseči resnično enkratno mirno ločitev od države članice Evropske Unije brez ene same smrtne žrtve, brez vojne in brez ugodnega konteksta, kot sta bili dekolonizacija ali razpad Sovjetske zveze. Nobenih zgledov nenasilne osamosvojitve ni. V redu, Škotski je pred štirimi leti skoraj uspelo, toda glavna razlika je, da Španija ni Velika Britanija. Španija je bila v zadnjih 300 letih demokracija le 47 let in, čeprav je formalno videti kot demokracija, ima še vedno diktatorske živčne trzaje in navade, ki so se pokazali v času referenduma: doživeli smo napade na časopisna uredništva, zahteve, da se morajo novinarji identificirati, ukinitev 140 vladnih in zasebnih spletnih strani, ki so objavljale gradivo in podatke o glasovanju. Katalonskim županom, ki so bili naklonjeni referendumu  ̶  v več kot 700 izmed 948 občin  ̶  so izročili sodne pozive, zaplenili so jim pošto, skladišča in tiskarne so preiskali, ker so želeli najti volilne skrinjice in glasovnice. Po referendumu se je država čutila ponižano in je začela ravnati še bolj maščevalno: zdaj imamo politične zapornike in predsednika v izgnanstvu, država kazensko preganja na stotine državljanov, ker so miroljubno protestirali, ker so razobešali plakate ali celo zaradi tega, ker so nosili rumena oblačila (v barvi solidarnosti z našimi političnimi žrtvami).

Zaradi zatiranja je večina katalonskih pisateljev in kulturnih ustvarjalcev naklonjena neodvisnosti ali vsaj nasprotuje političnemu preganjanju. Večina literarnih ustvarjalcev piše v katalonščini in katalonščina je pod zdajšnjo špansko politiko ogrožena. Zavedati se morate, da ne gre za »neodvisnost ali ohranitev statusa quo«. Gre za »neodvisnost ali nazadovanje«. Načrt Ljudske stranke in Državljanske stranke (Ciudadanos – nove desničarske španske stranke, ki bo najverjetneje zmagala na naslednjih volitvah in ki so jo v Kataloniji ustanovili pred 12 leti z enim samim namenom: boj proti katalonskemu nacionalizmu) je vnovična centralizacija države, saj se jima zdi, da so regije dobile preveč politične avtonomije. Ukiniti hočejo pristojnosti različnih avtonomnih skupnosti in ena izmed njihovih tarč je izobraževanje v katalonščini  ̶  naša »immersió lingüística« (jezikovna kopel) je uspešna zgodba, ki jo preučujejo in o kateri razpravljajo na univerzah po vsem svetu  ̶  tega pa želijo odpraviti. Mislijo tudi, da smo šli predaleč, ko smo katalonščino razglasili za uradni jezik, zato načrtujejo preganjanje in šikaniranje katalonskega jezika, ki ga hočejo še bolj izriniti (tako kot so počeli pod Francovim režimom in vse od leta 1714). Oči so uprli tudi na Katalonsko javno televizijo (TV3), vodilni televizijski program v Kataloniji. Prav nič ni pomembno, da 50 odstotkov prebivalcev trdi, da gledajo TV3 zato, da bi bili obveščeni, ali da neodvisni opazovalci TV3 opisujejo kot najbolj pluralno televizijo v Španiji: Ljudska stranka in Državljanska stranka jo hočeta prav zaradi tega zapreti. To je namreč edini španski televizijski program  ̶  skupaj z La Sexto, zasebno levičarsko televizijo  ̶  ki ni v skladu z madridsko uredniško politiko (glede medijskega manipuliranja lahko po podatkih Oxfordske univerze španskim medijem v Evropi zaupamo najmanj med vsemi). Naj navedem en sam primer: med katalonskim referendumom sta TV3 in La Sexta poročala o stotinah, ki so jih španski policisti poškodovali  ̶  enako, kot sta počela CNN ali BBC  ̶  medtem ko je večina drugih španskih medijev prikazovanje teh podob prepovedala in nenehno predvajala edini prizor napada civilista na policijskega specialca.

Katalonski pisatelji, pesniki in uredniki branijo neodvisnost, saj je ta najboljše zagotovilo za preživetje njihovega jezika. Neodvisnost najbolje zagotavlja, da bo katalonščina zaščitena pred velikansko španščino (podobno, kot mora biti slovenščina zaščitena pred velikim vplivom angleščine) in to je tudi najboljše zagotovilo, da bo naše delo promovirano (španska vlada v tujini v glavnem promovira avtorje, ki pišejo v španščini). Hkrati pa so umetniki in pisatelji dejavni v političnem življenju. Referendumskega policijskega nasilja in zdajšnjega sodnega preganjanja zagovornikov neodvisnosti ne bi smeli dopuščati v nobeni demokraciji. Zato je več kot 700 katalonskih pisateljev podprlo glasovanje 1. oktobra in v manifestu razglasilo, da je »pretiran in neprimeren odziv Rajoyeve vlade, ki vztraja pri izumetničeni hiperlegalnosti in z molji obžrti poziciji nadvlade« preprečil kakršno koli možnost dialoga.

Zadnje mesece sem srečeval pisatelje, pesnike in urednike na vseh političnih demonstracijah in shodih, ki sem se jih udeležil. Nekateri so branili naša volišča in spali v šotorih pred njimi, z dvema pa sem po katalonskih mestih lepil plakate z zahtevo po izpustitvi političnih zapornikov. Videl sem, kako so nekateri zelo znani pesniki blokirali promet na avtocestah med splošnimi stavkami, ves čas pa v večini naših mest potekajo branja v podporo demokraciji in naši pravici, da svobodno glasujemo.

Med špansko medijski gonjo so trdili, da bo z referendumom o neodvisnosti na tisoče podjetij odšlo iz Katalonije. To je bila še ena lažna novica, saj katalonsko gospodarstvo raste hitreje kot kadarkoli (je nad španskim povprečjem). Barcelona je že desetletja glavno mesto španske založniške industrije in mediji so trdili, da bi se z neodvisnostjo to lahko spremenilo, predvsem odkar je rastoča založniška skupina Planeta opozorila, da bo svoj sedež preselila v Madrid. Čeprav se v resnici zdi, da gre bolj za spremembo prijave lokacije kot za pravi odhod, saj ni bilo nobenega obvestila, da se bo uredništvo preselilo. Če bi odšla Planeta, bi ji drugi založniki v španskem jeziku lahko sledili. Toda s Planeto se ni zgodilo nič in, kot kaže, so že ne vem katerič govorili tako, kot ustreza španski vladi.

Zaradi napada na referendum smo doživeli nekaj izjemnih trenutkov na področju gledališča na državni ravni. Katalonski režiser Alex Rigola, ki je bil leta vodja gledališke sekcije na Beneškem bienalu in je bil leta 2016 imenovan za vodjo gledališča Teatros del Canal v Madridu, je podal odstopno izjavo dan po referendumu, kar je utemeljil s tem, da ne more delati za vlado, ki uporablja »brutalno nasilje proti državljanom«. V odstopnem pismu je zapisal, da ni podpiral niti neodvisnosti niti referenduma, toda zaradi aretacij 20. septembra 2017 je bil prisiljen voliti, zaradi napadov na volišča pa mora gledališču sporočiti: »Umetnik mora biti dosleden, tako v resničnem življenju kot na odru.« Ni bil edini. Vodilne osebnosti madridske gledališke scene, med katerimi sta bila tudi Willy Toledo in Alberto San Juan, so se postavile v bran žrtvam. San Juan, javnosti dobro poznan iz gibanja proti varčevalnim ukrepom Indignados, je rekel: »Država se je zatekla k najbolj nasilnim avtoritarnim metodam, da bi zatrla politično razpravo.« Od oktobra imamo v večini naših gledališč prazne sedeže z rumenimi trakovi, ki izražajo solidarnost z našimi političnimi zaporniki in tistimi, ki živijo v izgnanstvu.

Večina vodilnih katalonskih glasbenih skupin se je postavila na stran gibanja za neodvisnost, denimo s protestnimi majicami (na primer skupina Manel) ali z zastonj koncerti v podporo referendumu (na primer Mishima). Paravojaškemu nasilju nasprotujejo tudi španske glasbene zvezde, med katerimi sta Manolo García in skupina Love of Lesbians, ki nastopajo po vsej Španiji in se zavedajo, da tvegajo izobčenje. V tem boju Davida proti Goljatu so se postavili na stran prebivalcev Katalonije, ki so šibki proti zatiranju države, a močni v organiziranju ljudstva.Katalonska republika bi prinesla pomembne spremembe na kulturnem področju, saj bi bil proračun, o katerem bi odločali v Barceloni in ne v Madridu, ugodnejši za katalonske ustanove, ki jih že nekaj let finančno dušijo. Pepe Serra, direktor Katalonskega muzeja narodne umetnosti, je na primer pred nekaj tedni razložil, da Španija za muzej vsako leto prispeva 800.000 evrov manj, kot bi morala, kar pomeni, da novi nakupi ne pridejo v poštev, čeprav muzeja Prado in Reina Sofía v Madridu še vedno kupujeta nova dela. Ekonomisti kot Lluís Bonet predvidevajo, da bi se javna sredstva za kulturo z neodvisnostjo povečala zaradi potrebe »po okrepitvi povezanosti družbe, vključitvi vseh kulturnih dejavnikov in predstavitvi države v mednarodnem prostoru«.

Če povzamem  ̶  zakaj bo Katalonija nazadnje postala samostojna? Predvsem iz dveh razlogov. Edina metoda zapeljevanja, ki jo je španska vlada uporabila do zdaj, je bilo to, da nas je pretepala in preganjala. Nobene ponudbe dialoga ni bilo niti zavezujočega referenduma niti obljube o večji avtonomiji. Rajoyeva vlada je le na hitro uvedla kontroverzni 155. člen ustave za ukinitev pristojnosti Katalonije kot avtonomne regije in zamenjavo izvoljene vlade ter razpisala decembrske volitve (na katerih so spet zmagali zagovorniki neodvisnosti, zato smo znova na začetku). Ob takem nespodbudnem položaju se vsak dan več ljudi trudi za neodvisnost. In to me vodi k drugemu razlogu: Katalonija bo postala neodvisna zato, ker proti temu glasujejo le volivci, starejši od 65 let. Vse ankete kažejo, da ima neodvisnost veliko podporo med mladimi in tudi med vsemi od 18. do 64. leta. Zdaj moramo torej le čakati in podpora neodvisnosti bo narasla: videli bomo, ali bo naraščala hitreje zaradi demografskih sprememb ali zaradi tega, ker se španska vlada vede kot fašistična oblast.

 

 

prevedel Igor Divjak

 

 

 

Albert Forns
O avtorju
Albert Forns (Granollers, 1982) je katalonski novinar in pisatelj. Dela za revijo Time Out Barcelona, časopis ARA in kulturni center CCCB. Izdal je roman Jambalaia (Anagrama, 2016), ki je prejel nagrado Anagrama, roman Albert Serra (la novel·la, no el cineasta) (Empúries, 2013), ki je prejell nagrado Documenta, in pesniško zbirko Ultracolors (LaBreu Edicions, 2013). Sodeloval je na številnih literarnih festivalih, na Tednu poezije v Barceloni, festivalu Kosmopolis in Festivalu Primera Persona. Redno piše o gledališču, literaturi in likovni umetnosti.