Adeptka smrti

Prolog

Izza strašljivih fotografskih podob smrti me je naučilo videti njen mili obraz. Postala sem njena adeptka. Vežbanje poteka po stopnjah. Sprva sem jo morala spremljati, ko je za nas nepomirljivo, v resnici usmiljeno odnesla dvajsetletnega fanta. Nedolgo zatem sem mesece dolgo prebila ob trpečem odhajanju poldivje mačke, ki je, vse ranjene od razjed, nisem mogla ujeti. Prepustila se mi je, ko sem jo v duhu zagledala vso lepo in mlado. Šele tedaj sem jo lahko odrešila z evtanazijo.

Mesec nazaj je nenadoma umrla naša gimnazijska sošolka. Ko je odlebdela, sem najokala skodelo solza, iz katere sem potem sedem dni s pipeto črpala homeopatske kapljice za zdravljenje bolečih oči. Nedolgo po pogrebu me je spomnila na prizor iz najine mladosti: pred ogledalom pomirjajoč novo obleko se je gibala lagodno in samozavestno. Virtuoznost njenega utelešenja mi je vzela sapo, tako kot mi jo je tudi njena nepričakovana odpustitev telesa. Podoba urbane smrti v bogatejšem sloju je bila v neravnovesju z nasilnim umiranjem otrok, žensk in starcev v bližnjih in oddaljenih vojnah. In tudi živali … v trenutkih odhoda iz življenja in še potem jih moram – tako čutim, obdati z več miline kot druge umrle. Niti v smrti ni enakosti, nekatere odtrga iz življenja, druge odtavajo z meglicami, tretji hočejo v smrt natrenirani, vohajo jo od mladosti kot pes zakopane kosti.

V vojni se večinoma umira trdo. Tudi v tistih vojnah, za katere se zdi, da so zgolj replika spopada bogov v stratosferi. Spiritualizem ni nekaj, kar bi se iskalo na bojišču. Tam vladajo spodnje sile, vznikajo iz židke snovi astenosfere. Premikajo se celine, boj za ozemlje je ništrc.

Za vojaško govorico so ništrc žrtve. Nam, ki jih obžalujemo, je še dovoljena misel na norost vojne. Ne trudite si jih predstavljati, ne sprašujte se, kako je biti v koži vojnih žrtev, da vam duh časa ne odgovori s prakso.

Vojna odnaša tudi peščice v smrti nedolžnih, blagih, ki se jih ni prignalo v navijanje za pobijanje. Nedolžno umiranje nima teže. … ti ljudje, ženske moški otroci starke starci dekleta fantje postajajo angelska bitja. Če jih ne bi pospremim z verjetjem v milost, bo vse pomrlo v brezupu.

Kot druga brezna je brezno vojne, gledaš vanj, brezno te gleda nazaj, pravi smrt, ki samo pobira in pozna tako božje kot peklensko in vse vmes. Mene ima za posrednico med platoji smrti in umrlimi. Že na tretjem platoju postane življenje vseenost, ni pekla in vic, tam se v neskončnost izgrajuje logos iz naših osnovnih snovnih in nesnovnih sestavin, lepota recikliranega ustvarjanja iz blaženega valovanja in padanja v praznine, vzgonov, tako vesolja sanjajo.

Genealogija žensk in umiranja in ljubezni

Tereza, rojena Vurnik, poročena Tavčar, moja stara mati, mama, je umrla pred beneškim zrcalom. V skladu z vražo je bilo v tej smrti nekaj mističnega. Kot bi ogledalo znalo zrcaliti nazaj v svet živih pokrajine umrlih. Kot da bi šlo za vrata, ki so se odprla onkraj, a se lahko in se odprejo spet tostran.

Terezino ogledalo je bilo pritrjeno na krilo masivnih vrat omare iz bukovine. Bilo je muranskega izvora, polepšalo je vse, kar se je postavilo predenj. Izza te čudežne lastnosti je bila obrtna spretnost, znanje, omejeno na beneški otok in njegove mojstre. Poleg tankega ozadenjskega premaza iz amalgamiranega kositra in fasete na čelni strani obstaja še obrtna skrivnost beneških muranskih zrcal. V srednjem veku je bila izdaja skrivne procedure v izdelavi premaza hrbtne ploskve kaznovana z usmrtitvijo. Zato se je obrtna veščina ovila v nerazložljiv misterij.

Bilo mi je komaj nekaj čez dvajset let, ko se je zgodilo. Vse, kar je bilo neobičajno, sem vpijala vase brez presoje, in tudi silna ljubezen do stare matere, mame (nisem je zaman tako klicala), oboje je naredilo, da se je možnost odpiranja zrcalnih vrat med tostran in onstran, onstran in tostran cepila name.

Stara mama Tereza Tavčar je umrla leže na svoji postelji. Z zadnjim izdihom, ki je šel vanjo in ne ven, je je zaokrožila z očmi in spustila veke. Skozi okno je sijal mesec. Ob njej je bdel moj brat. Pospremil jo je iz življenja.

Lahko da je bilo zadnje, kar je videla, zrcalo. Je z obratom očesnih zrkel nekaj njenega zdrknilo skozi površino zrcalnega muranskega stekla? Morda podobe iz vzporednega življenja, v katerem je bila Tereza Vurnik Davidov, svetovljanska in ljubljena žena Saše Davidova. Njegov fotografski portret z letnico 1956 in posvetilom Terezi sem še kot deklica našla v darilni škatli med ostalimi fotografijami.

Genealogija ljubezni družinskih žensk se je ponovila brez presežka. Tudi med fotografsko zbirko svoje mame, mami, sem našla portret neznanega mladega moškega z njej namenjenim ljubezenskim posvetilom. V genom se je vpisalo hrepenenje. Neprepustnost meje med življenjem in smrtjo, uresničenim in neizživetim je utvara. Mami je odmirala osemnajst let. Še v domu utrujenih od življenja in odstavljenih je za dan ali dva oživela, ko se je med številnimi starkami na kratko pojavil starček. Hrepenenje ne umre.

Doživljanje smrti stare matere je bilo občuteno skozi ljubezen, ki je, opredmetena z zrcalom, vodila mojo domišljijo. Mamo sem pospremila z maziljenjem dan pred njeno smrtjo. Da bi se dotikala sočutna človeška roka dolgo zapuščeno kožo telesa. Tedaj se še nisem usposabljala za eskorto smrti, čeprav me je že nagovarjala skozi zrcalo, maziljenje … z mačjo smrtjo, ki je pokazala, da onkraj vedno odhajamo v svoji najlepši podobi. Vendar nas dolgo daje otožnost, kadar odidejo tisti, ki so še resnično mladi in neokuženi od teže slabih izkušenj …

Mlada smrt

Vabilo na pohorski vikend, ki je padlo v outlook pod imenom sošolca s filofaksa, je obetalo rez v utrujeno vsakdanjost, lajšanje izgube. Nisem se bala erotične privlačnosti, vznikajoče iz bližine dveh samskih (kako nadležen pridevnik!) oseb. Po nuji bi si zakomplicirala življenje. Ljub mi je bil kot odprta knjiga, občutljiv, z nagnenjem do tega, kar presega vsakdanjost in oprijemljivi svet. Moj prijatelj. Njegovo sporočilo je imelo priponko, pesem. Ker se mi zdela podobna vsem njegovim neobjavljenim pesniškim poskusom, sem prebrala samo začetek, prva dva verza. Poleg tega sem bila zaradi prvih znakov mamine demence, izpitov in vrstečih se študentskih del prenasičena, nezmožna sprejemati nove impulze.

Pesem sem v celoti prebrala, ko sem bila že nekaj dni na Štajerskem – po dogodku.

Krokar / Vozil sem po ulicah našega mesta / izgubljen v nehotenih podobah in sam / Nad mano krokar / prhutanje kril neslišno / glasni udarci srca / na asvaltu njegov mrtev par / ustavil sem ob robu vozišča / pobral mrtvo ptico / jo odnesel do smetnjaka/ jo z občutkom krivde odložil vanj/ ni bilo časa za ptičji pogreb / Drugi krokar v letu / ni me izpustil / krožil je nad mano / v avtu brezumno stoječim pred semaforjem / Bila sva v filmu / on (ona?) in jaz / črn asvalt črn ptič / Vzdignil se je v temno nebo / Za njim sled / napis / – konec – / Jaz mrzličen in bel

Čakal me je pred vhodom v leseno hišo s pritlično teraso, obdano z grmičevjem. Na mizi in ob njej so bili sledovi staršev. Ni bilo dolgo, kar so odšli. Lična gajbica s kozarci domače marmelade z naprintanimi nalepkami, ohlajala se je še. Delovni kombinezon, oranžen, šik, takorekoč čist. Kot se za solidno družino spodobi. Spomnila sem se na tesnobo, ko sem šla prvič na obisk k Dejanu v njihovo ljubljansko stanovanje. Mama me je gledala skeptično, taka razcapanka mi je prišla ukrast sina? Oče je bil videti možat, postavljaški, po sladkem pozdravu je pričakoval enak odziv. Mudilo se mi je v Davidovo sobo. Zgoraj, v adaptiranem podstrešju, je imel poleg sobe še kabinet in kopalnico. Dislocirana enota. A ješ pa dol? – Ja, kmal‘ bosta šla v Filharmonijo, greva potem skuhat čokolado. Preden sva nesla gor vroča lončka in skledico piškotov, je kot nor drgnil zgornje ploskve kuhinjskega korita. Mama teži, če so na rostfreju sledovi vodnih kapljic. Čuden je bil, vseeno mi je bil po svoje všeč, bister in samosvoj. Čeden, sta rekla moja starša. Za seminarske na prevajanju je najraje delal na filozofskih tekstih. Zapel si je jopo. V večeru zgodnje jeseni je na podstrešju postajalo sveže. Mene še ni zeblo. S prijateljsko toplino sem mu pobrala smet z modre pletenine. Tako, sem pihnila, kot da bi imela med prsti perešček. Pogledal me je od blizu in preveč predano. Prešla sva v eksistenčne teme. Bralo se je psihoanalizo. Veš kaj, se je izpovedal, ko sva obdelovala familijarno klasiko, res ne vem, zakaj ne‘b misu o seksu z mamo spelu do konca. Zategnilo mi je usta, nisem vedela, kako naj komentiram. Njegova dilema je bila daleč od mojega premlevanja družinskega šita. Kar se mene tiče, je bil najbolj zagaten spomin na hipen občutek, ki sem ga kot deklica zaznala na samotnem sprehodu z očetom po opusteli plaži. Pospravila sem ga v isti spominski predal kot vlečenje maminega spodnjega krila navzgor med igro, da bi videla, kaj ima med nogama. In k naključnemu pogledu na očetov penis, ki je pokukal iz tedaj aktualnih kopalk, širokih bokseric.

Kmalu po prvem obisku na Dejanovem domu sva se srečala pred Dramo, ko sem pod kostanjem čakala na šestko. Ni ga bilo na predavanju iz sociolinvistike, v obraz je bil zabuhel. Ej, stari, a si preveč v Lacanu tiču? – Zakaj? … Ma ne, vosek imam v ušesih, da ne‘b glasov slišu. To ni bilo čudno način na način, na katerega nas je navadil. Nekaj novega, tedaj besede tesnoba še ni bilo v zraku. Nakar je za par mesecev izginil. V naši kompi s filofaksa se je razširil glas, da ga je oče, oficir strpal v Polje. Med poletnimi počitnicami ni bilo glasu o njem. Raztepenih po Evropi nas ni skrbelo. Jeseni je z vabilom prišla tista pesem.

Obraz je imel še bolj zabuhel kot tedaj pri Drami, kljub ravnokar minulemu poletju bel, z mehkim videzom krušnega testa. Te zebe? Ti dam kapucar? Ovila sem vanj svojo tresavico, z njim je bilo nekaj narobe. Kua trd izraz ’maš. – Verjamem, par mesecov sva poskušala z Džonom, beda. Ni kužu, da sem na nizkih vibrah zaradi mame. Ampak kua’j s tabo? – Pejdi, greva notr, t’im povedu. In je povedal, da je Polje štala, da je zdaj na Kveluxu, da nima energije in da mu stari iščejo garsonjero. Spokal naj bi od doma.

V naslednjih dneh sem poslušala o “terapijah“ za borderje,  otroških sestavljankah, pripovedovanju zgodbic, nič o kakšni zreli psihoterapiji in učinkovitem psihiatričnem posvetovanju.

Mislila sem, da ga bodo dnevna opravila spravila v pogon, ni šlo, dopoldan je prespal, zajtrkoval ob treh, komaj kdaj mi je uspelo, da sem ga pripravila do kakšnega skupnega početja, s pripovedovanjem anekdot do smeha. Tretje ali četrto jutro, ko sem navsezgodaj zjutraj na terasi pila čaj in brala pesmi Tanikawe, je iz mobija kliknil zvok za sporočilo. Bil je on. Rad sem jo imel. Samo to. Koga, najino sošolko Ajdo, ki je po prvem letniku študija pustila ljubljanski filofaks in šla študirat in delat na Dansko? Prijateljico svoje sestre Dunje, z obema smo se semtertja srečevali pri Žmaucu? Svojo mamo? Morda celo mene, sedaj v tretji osebi ednine. Me je imel rad kako drugače, kot imaš rad prijateljico? … če se spomnim tistega pogleda pri njem doma … Ne-ne-ne.

Čakala sem, da bo vstal in povedal, če bo zmogel, kaj je mislil s sporočilom. Ob dveh me še ni skrbelo, ob treh in nekaj me je že stiskalo. Zloslutnja. Spraševala sem se, če ni vzel dvojne doze Kveloxa, zvečer je bil videti nekam nemiren. Ni me gledal v oči, šibko me je registriral.

V postelji ga ni bilo. Mirila sem se. Mogoče je šel na zelo dolg sprehod in me zaradi želje po samoti ni hotel niti videti niti vzeti s sabo. Vedela sem, da je hoja edino, kar ga sprošča. Šla sem za njim, hiteč križem kražem po poteh, kjer sva se skupaj potepala. Nazadnje sem bila od naglice zasopla, nesposobna globokega vdiha, vznemirjena do obisti. Je v gozdu kje kakšna strmina, skalni previs?

Povratek v vikend je naredil konec upanju, da je že nazaj. Bdela sem do štirih zjutraj. Nič. Na kavču v kuhinji sem se pokrila z deko in pustila vhodna vrata priprta. Krhek sen. Pridi k meni, je rekel glas, ki ni bil moj. Kot bi nadaljeval filmski akuzmatični glas. Ne boj se …, tu sem – je še reklo. Sunkovito sem se razbudila. Ustrašila sem se, da je izreklo, koga naj se ne boji … smrti. Pridi sem, tu sem, sem … ki sem, se mi je zložilo. Ona, ki je in sedaj govori skozi mene.

Starša sta prišla uro in pol po mojem klicu, takoj za njima dva policaja. Nisem jima mogla povedati za točen čas izginotja, a tako kot Dejanova starša sem bila gotova, da je njegova odstotnost nenavadna glede na njegove navade in značaj. Dolgo je trajalo, preden sta si policaja zapisala vse podatke in se dogovorila, kdaj in kako bosta spodbudila iskalno akcijo. Dejanov oče je aktiviral svoje Planinsko društvo, sama sem poklicala slovenskobistriški štab Civilne zaščite.

To je to

Krik Dejanove mame je bil nor. Tožeč glas njegovega očeta se je trudil biti pomirjujoč. Oblilo me je. Toplota je pobožala notranjost od zgoraj navzdol kot blag val. Odrešil se je. Ob robu vkopanega vhoda v opusteli rudnik pirita je pod tablo z napisom Vstop na lastno odgovornost! ležal okorno narejen venček iz bršljana, polepšan z vresjem. Spletel si ga je v lasten spomin, dejanje pred izvršitvijo.

Iudicium

Stara sem bila triintrideset let, ko se je spomin na Dejanovo smrt izpred desetletja dokončno sklenil v niz različnih dogodkov s skupnim imenovalcem. Odtujila sem ga, ni več bolelo. Komuniciram z umiranjem. Traja v več fazah. Nekaj tednov po Dejanovi smrti me je toplo obšlo, kot bi mi rekel, grem na višji plato, zdaj se odmikam od zemeljskega.

Reči se dogajajo v registru nemškega mistika Angela Silezija: »nemogoče je mogoče«. Duh najljubšega gimnazijskega profesorja je s knjižne police porinil roman, ki sem ga morala prebrati za seminarsko prestavitev. Bil je Costerjev Til Ulenspiegel, njegov lastni posojeni in nikoli vrnjeni izvod. Šele teden po njegovi smrti me je sošolka obvestila o njegovi smrti in bilo je pričakovano: umrl je na dan, ko je Ulenspiegel treščil na tla, prej lepo in varno poravnan med drugimi knjigami. Zelo hitro je, odvezan od zemeljske materije prešel na tretjo raven obstoja onkraj. Srečujem ga v gesti, pogledu, potezah obraza mimoidočih.

Ko sem kot svobodnjakinja iskala redno zaposlitev, so me poklicali z založbe, češ da je že izbrana kandidatka za novo urednico glosarja mladinskega slenga dobila bolj ustrezno službo drugje. Teden dni prej je umrla ljuba teta Ana-Marija, očetova sestra. Ko sem stopila v pisarno kadrovske službe, je glasno počilo. S stene je padla uokvirjena fotografija Triglava. Spomnilo me je na najino skupno pot na Kredarico. Zdelo se mi je samoumevno, da brez njenega eteričnega vpliva ne bi dobila službe. Kakorkoli že ji je to uspelo.

Verna prijateljica mojih staršev, ki me je kot deklico gledališko iniciirala, mi je tri tedne po smrti poslala dotlej nepoznane občutke: ko sem zlezla v posteljo in se sprostila, je telo postalo mehko in toplo, ko se je povsem razpustilo, mi je povedalo, to je milost. Včeraj se mi je sanjalo o sosedovem zlatem prinašalcu. Nič kaj takega, bi lahko pomislila, saj sem ga popoldan na blokovskem dvorišču mimoidoč pobožala. Če le ne bi vedela. Danes bo pri meni pozvonila sosedova hči in mi povedala, da je zjutraj mirno za vedno zaspal.

Vdala sem se. To je moja naloga, o kateri ne govorim, razen izjemoma, ko naletim na osebo podobnih zgodb. Spremljanje smrti me ohranja vprašujočo. Kaj si bo izmislila, da preseneti moje najljubše ljudi, ko me bo odpeljala v neznane svetove. Predstavljam si variacije na temo. Vsaj za teden dni se bo norelo za čokolado. Kot se spodobi za žalovanje, bo morala biti črna. Ne bo grižljaja brez občutka, da jo použivam skozi njihova usta.

Umrlih ne obremenjujem s pričakovanji. Ne sodim njihovih življenj in ne presojam več kakovosti njihovih smrti. Lepa, grda. Mila, kruta. Prehitra, se obotavlja. Bližje je, manj je usodna. Bližje je vojna, manj zaresni so prizori krutosti. Ona dela to, da postajajo telesa tuja in porozna v zavesti. Oddaljena. Otroci hitro potujejo po onostranskih pokrajinah. Kmalu ne vidijo več svojih življenj, energetske spirale so in nosi jih tja, kjer kaj nastaja. Poglej širšo sliko, pravi tisti glas, ki je in ni moj, povzdigujem in recikliram vse živo.