/ 

Sprevržena oblast in adijo, november

Renata Šribar – volitve v Ljubljani – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Sprevržena oblast in adijo, november

Renata Šribar

Noč dneva županskih volitev je bila, ko sem začela pisati, in oblast, za Ljubljančanko od otroštva do zrelih let, ponovno in še toliko bolj pooseblja zdaj že šestkratni župan ZJ.

Tokrat je uspel s sloganom ZJ ima rad Ljubljano, zapisano znakovno in v okrajšavah. Če pomislim, kaj imam rada jaz, se najprej spomnim na čokolado. Potem se kar same pojavijo vijoličaste krave molznice, čeprav Milke ne jem. Kakorkoli, identičen slogan je bil pri nas v osemdesetih uporabljen v spotu Ljubljanskih mlekarn.

(Znanka mi je leta zatem zaupala, da je bila ona tista, ki je v njem pokazala svoje mlade gole prsi.)

Županska nadaljevanka ima vsaj tri precej razširjene interpretacije, med katerimi se krešejo iskre. Za mnoge, ki pa jih še vedno ni dovolj, je šerifijada. Drugi so na volitvah pokazali, kako pozitivno obvladajo župansko sceno in vzajemno ona njih. Živahno, kot je turistično drenjanje v mestu, prisegajo na storilnost ZJ, njegovo urjenje, ups, urejanje Ljubljane v že prezrelem kapitalskem duhu. Delo na fasadah prve linije mesta je popolnoma usklajeno z njim. Tretja skupina pojav županovanja ZJ komentira s tišino, otrplostjo. Slaba volilna udeležba me pušča v prepričanju, da je teh največ.

Mesta gospodarja gospodarju ni lahko zapustiti, enako težko je gospodarja glede na opisane volilne ali volilno-abstinenčne pozicije težko odpustiti. Šestkratni mandat je čutiti že kot usodno skrepenelost ene (poslovno sicer zelo fleksibilne) osebe na enem in istem mestu. V refleksiji je ta zadeva videti kot preostanek nekih drugih domačih časov. Asociacija prikliče še načine gospodovanj na vzhodni strani oble.

Sam mehanizem reproduciranja enega in istega županovanja je preprost. Uporablja se vojaško strategijo, ki zapove, da je pomemben cilj in ne pot. Tudi taktike so stare, ena od njih je podpiranje delitev ljudi po različnih skupinskih identitetah, druga podeljevanje nagrad, daril (funkcij) tam, kjer to uspe kupiti pripadnost, tretja ideološko in tudi sicer ne preveč izbirčno mreženje na osnovi interesov. 

Ostane vprašanje, kako zapeljati volilke_ce, ki niso na položaju, da bi lahko pobrali kakšno drobtinico, majhen odkrušek bogatih oblastniških darov. Še sploh glede na dejstvo, da živimo vedno slabše.

V zadnjem času je po spletu zaokrožil imeniten in v tem smislu poveden citat iz knjige Svet demonov: Znanost kot luč v temi Carla Sagana (1934–1996), astronoma, astrofizika, astrobiologa in komunikatorja znanosti. 

Ena najbolj žalostnih lekcij zgodovine gre takole: Če nas dovolj dolgo zavajajo, začnemo odklanjati vse dokaze o tem. Resnica nas neha zanimati. Obvladali so nas z zavajanjem. Celo samim sebi nam je preprosto preveč boleče priznati, da so nas potopili. Ko šarlatanu enkrat dovoliš, da izvaja moč nad tabo, jo skorajda nikoli ne dobiš več nazaj.

Po mojem razumevanju gre za nadodličen opis položaja tistih zagovornikov_ic vladajoče mestne ideologije, ki menijo, da je Ljubljana z ZJ na čelu boljša.

Toda ali ni Ljubljana mesto, ki tako kot kakšen Cannes ali Zürich za poglajeno in kičasto kuliso fasad prve linije, onkraj bleščečih bolj praznih kot polnih bleščečih veleblagovnic, butikov in trendovskih kavarnic dopušča razkroj in revščino. Prevečkrat sta že za prvim vogalom mesta-fasade. Razpadajoč asvalt, krušeč se omet, spregledani in  zavrženi ljudje, nepriznani s strani mestne oligarhije in imuni na divjo ponudbo blaga in storitev, ki si jih lahko privošči solidno živeče meščanstvo, je pa ob tem tudi samo in to ne po lastni volji imuno na standard peščice. Standard, ki ga v sodno nepriznani meri vzdržujejo požrešni žepi povsem konkretnih povezanih oseb z apetitom po državnih sredstvih.

Rada bi imela realno sliko Ljubljane v oblasti ZJ. Število brezposelnih in prekarno zaposlenih, tudi tistih z najvišjo izobrazbo, konkreten statističen prikaz ljudi, ki živijo pod pragom revščine in njihove strukturno podprte možnosti za trajen izhod iz nje, beleženje in pomoč osebam brez strehe nad glavo in s psihičnim ali/in fizičnim hendikepom pa brez osnovnega socialnega in zdravstvenega varstva. Mar ne bi bilo dobro vedeti tudi, kako opraviti z zadnjim ljubljanskim sindromom ekonomskega in kulturnega opešanja dela srednjega sloja, tj. z mankom družinskih zdravnikov ali zdravnic? Župan se je v intervjuju pred volitvami izmuznil z neumestnim opravičilom, češ da imajo v ljubljanskih zdravstvenih domovih svojo osnovno zdravniško oskrbo tudi tisti, ki nimajo stalnega bivališča v mestu. Mar torej lahko pričakujemo, da bodo s tem argumentom odklonili vse, ki smo sicer prijavljeni s stalnim bivališčem v Ljubljani, a bomo prisiljeni iskati osnovno zdravstveno-varstveno storitev v koprskem, mariborskem, kranjskem, izolskem, novogoriškem, sežanskem, novomeškem … ali celjskem zdravstvenem domu?

Koliko družin v našem glavnem mestu, ki so se še pred nekaj leti umeščale v spodnji srednji razred, ne more poskrbeti za življenjske nuje svojih otrok? Koliko je umetnic_kov, samostojnih espejevk_cev, podplačano delujočih v društvih in neprofitnih zavodih pa    beguncev_unk, ki začasno bivajo v glavnem mestu ali so tu bivali brez osnovnih dobrin, kot so spodobno bivališče, kakovostna ali vsaj normalna hrana, možnost spodobnega plačila za opravljeno delo? Koliko ljudi je izgubilo voljo do ustvarjalnega življenja ali celo življenja nasploh? Koliko malih obrtnikov je propadlo v mega mestnih poslih?

Našteto je med najbolj pomembnimi deli stvarne slike bivajočih v – upira se mi zapisati – »Naj….. mestu .. …..«. Politični slogani so uroki sodobnosti. Ne plešete? Prav vam je, ne verjamete, ne verujete dovolj v oblast.

Poglejte župana, če bi bila sama njegova spin svetovalka, bi mu šepnila na uho slogan sočutja, ki je že nekaj let v obtoku. Jaz sem (trpeči) XX. Jaz sem (zaprta) XY. Jaz sem (odpuščen) YY. »Jaz sem Ljubljana«, bi bil županov slogan sočutja do te obupane Ljubljane, o kateri gre beseda. In izšlo bi se mu na kvadrat. Še bolj bi utrdil svoj položaj kot oblastnik, ko bi se poistovetil z mestom, ne zgolj gojil lepih čustev do njega. In to bi storil kot občutljiv, socialno čuteč človek s tankim posluhom za doslej nevidne družbene manjšine, prikrajšane, izobčene iz obtoka v hiperkomercializiranem mestu, vegetirajoče.    

Politična propaganda, ki jo najbolje opredeli tujka spin, ne more biti več dovolj bistra v svoji kreativnosti, ne da bi med vrsticami izdala tisto, kar naj bi ostalo prikrito. Čeprav v večini pasivno, ljudstvo ni zaslepljeno tako, kot bi si institucionalizirana mestna in državna politika želeli. Svoboda? Za koga in za kaj? Zelena prihodnost v zelenih mestih … prihodnost česa in koga? Šelestenja listov-bankovcev, zagrobne tišina ptic in čebel, nepremičnosti depresivnih in nervoze tesnobnih … lačnih, prezeblih, osamljenih. Človekove pravice? Polna usta skrbi za revne, mlade, ustvarjalne, lepe besede za tiste, ki se brezplačno ali podplačano posvečajo skupnemu dobremu. Državni denar pa se najrajši drži načela privlačnosti in gre tam, kjer ga je že tako ali tako veliko.

Mar ni čudno, da se utopija po definiciji ne more realizirati, distopija, ki je pojem v istem registru, pa pospešuje tempo lastne realizacije?  

Oblast nas vse bolj prežema in ožema od zunaj in navznoter. Vse bolj je otipljiva in vse bolj učinkovita. Ni ji več treba skrivati se za avtoritarni molk, lahko brblja in potvarja. Niti ji ni treba, ko izkorišča in uničuje za svoj takšen in drugačen profit, soočiti se z argumentiranim nasprotovanjem. Zares živijo samo še oblastniško povezani. Državni sistemi znotraj posameznih javnih domen kolapsirajo in obenem z njimi kolapsirajo tudi strukture, skozi katere naj bi prosperiralo v dobro njegovega prebivalstva glavno mesto.

Rada bi se pustila prepričati, da kakovostno deluje vsaj en med nosilnimi resorji. Okolje? Izobraževanje? Socialno varstvo? Zdravstvo? … Znanost? Gospodarstvo? Sodstvo? Kar deluje, sodi v registre korupcija, nevednost, egoizem, brezobzirna tekmovalnost, diskriminacija, izključevanje, neopravičeno bogatenje, izkoriščanje, popoln manko zavesti o kolektivnosti, odgovornosti in ohranjanju naravnih virov.

Oblast, ki dela, kar dela, in je, kakršna je, daje zgled. Denimo lastniku parkirišča, ki ti za pomotoma vstavljen napačni parkirni listek na izstopu želi zaračunati 50 evrov, četudi nemudoma najdeš in vstaviš pravega; sodnici, ki laže, da bi prikrila dejstvo krive sodbe; roki pravice, ki ščiti zaporniškega paznika ob nelegalnem dejanju; ljubimcu ali ljubimki, ki zlorablja zaupljivost ljubeče osebe; branjevki, ki ti podtakne gnilo sadje; tebi, ko čutiš premoč nad begunsko družino ali prosjakom; meni, ko se neprimerno, poniževalno odzovem na kolegovo interpretacijo določene službene zadeve.   

Zaman je upati, da se bo spremenila narava oblasti po tem, ko ji je uspelo zategniti vajeti in ko same_i z odporom storimo zgolj to, da se zategnejo še bolj.

Pot do družbenopolitične spremembe je od spodaj navzgor.

Pozabimo na cilj, saj je, a še nekje daleč. Pomembni so koraki, stopinje, stopinjice. Pospeševanje občutljivosti za to, kar se pretaka med nami. Ravnanje s srcem in umom obenem. Oboje odprto. Dvom v vsako dogmo. Zavest, da vse, kar je, teži k ravnovesju. Da je telo naše in nikogar drugega. Da misli plodijo stvarnost. Da je vsaka situacija rezultat oblasti in obenem možnost za to, da se izide na drugačen način od pričakovanega. Da je v hladu možno čutiti toploto bivanja. Da je čas nabor trenutkov, katerih doživetje, četudi samo naše lastno, presega naše življenje.

Da je svet, kjer obstajata mir in enakovrednost bitij, že v naši duševnosti in telesnem občutju. Da je žrtvovanje, nujno za preživetje ljudi in udomačenih živali, možno zgolj v tihem, neizrekljivem soglasju med žrtvovanim in žrtvujočim. Da zemlja diha v spirali navzgor.

   
   
 
  
    
Renata Šribar – volitve v Ljubljani – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Renata Šribar v presečnih prostorih med znanstvenim raziskovanjem, kritično pedagogiko, aktivnim državljanstvom, esejistiko in kratkim zgodbarstvom raziskuje in nadgrajuje lastne izkušnje in refleksije osebnega, družbenega in političnega življenja. Teme zaokrožijo v različnih govoricah in njihovih subverzijah: ospoljenje, seksualizacija, nepravične družbene hierarhije, telo in izkustvo, etika in morala, vednost in nevednost ... Za spodbudo so otroške fantazme o antropologinji, biologinji, pisateljici. Kar jih je združilo, je življenjska zavzetost za drugačen svet. Je avtorica, soavtorica in sourednica šestih znanstvenih monografij in urednica treh tematskih revialnih izdaj. Izdala tri knjižice feministične kratke proze (Fen, Medtem ko sem spala, Afekti in sentimenti) in izpeljala projekt esejističnih dialogov Ospoljene reči.