/ 

Glas filozofskega incela

Muanis Sinanović – Branko Žličar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Branko Žličar - Prazni prostori: kratki filozofski roman: Velenjska knjižna fundacija, zbirka Milenijci, 2020.

Prazni prostori so knjižni prvenec velenjskega avtorja Branka Žličarja. Gre za leta 1987 v Dubrovniku rojenega doktoranda filozofije, ki se do sedaj sicer ni pretirano udeleževal centraliziranih slovenskih literarnih scen. Srečamo ga lahko ob dogajanjih na velenjskem pesniškem festivalu Lirikonfest. Knjiga je izšla pri Velenjski knjižni fundaciji pod vodstvom Iva Stropnika, ki je tudi organizator omenjenega festivala.

Nosi podnaslov kratki filozofski roman. Na neki način nam ta dodatek sugerira naravo teksta in njegov namen ter nam istočasno upravičuje svoj obstoj. Za filozofski roman gre v dveh smislih: govori o naravi filozofije in njenemu pomenu za sodobnega človeka, istočasno pa protagonist, ki ga je avtor gotovo zgradil na podlagi lastne izkušnje, sam filozofira o položaju sodobnega človeka.

Njegovi pogledi so v obeh ozirih izrazito pesimistični. Daje ga nihilizem. Skoraj bi lahko rekli, da gre za tipičnega osamljenega sodobnega mladega moškega, kakršne ponavadi povezujemo z incelovskim gibanjem. Le da manko partnerskih odnosov ni v ospredju. Srečujemo se predvsem z izpraznjenostjo smisla. Tega liku, ki živi sam in na socialni podpori, ne more ponuditi niti filozofija. V njej ne vidi presežnega smisla. S filozofijo se je začel ukvarjati predvsem zato, ker ima talent. Istočasno pa jo uporablja nekako kompulzivno, ko si želi razložiti izpraznjenost svoje eksistence. 

Njegova izvajanja, ki istočasno tudi analizirajo jalovost sveta, so včasih v nasprotju z odličnimi opisi turobnega in monotonega depresivnega vsakdana. Emil – je to ime referenca na klasičnega romunskega nihilista Ciorana? – v svojih srečanjih z ničem in v svojem vsesplošnem odporu do filozofskega establišmenta, sam včasih zapada v klišejsko filozofiranje o družbenih razmerah, ki ga pogosto izvaja ravno ta establišment. Pri tem zapada v moraliziranje, ki je v nasprotju s fabulativno doslednostjo gibanja po praznem prostoru onkraj dobrega in zlega. To je ena najšibkejših plati romana. Zelo bi se morali potruditi, da bi v njem videli satiro dotičnih argumentov. Če je avtor to imel v mislih, bi moral bolje izpeljati.

Najmočnejše plati knjige najdemo tam, kjer filozofija ni očitna, temveč implicirana v fabuli, ki dosledno zajema etape eksistencialne krize skupaj z zapletom. Pri tem je dobro izpeljana tudi literarno-filozofska obravnava ljubezni in odnosa med intimnima partnerjema, ki lepo in dosledno z nihilističnim uvodom izpelje razplet. V skladu s tem je posrečena tudi kritika nezmožnosti filozofije. Opisi Emilovih vsakdanjih opravil v malem slovenskem mestu vzpostavijo močno atmosfero.

Romanu pa zdrsne na ravni likov kot celote. V vsej zgodbi se srečamo s tremi glavnimi. Medtem, ko je Emil izdelan, njegova punca pa je plavzabilna in so stranski liki večinoma posrečeni, precej težko verjamemo prijatelju Leonu. Vemo, da je ženskar, na neki način slehernik, vendar si ne znamo razložiti, od kod njegova filozofska izobraženost, saj Emilu v debatah uspešno parira. Ne poznamo njune predzgodovine, njegovega ozadja in poklica. Žličar bi se tudi tu lahko precej bolje potrudil. Romanu ne bi bilo treba biti kratek. Z nekaj deset stranmi razvoja bi lahko dosegel večjo izpiljenost.

Njegov stil je spodoben. Ritem povedi nas gladko pelje skozi zgodbo. Na nekem mestu Emil sam kritizira liričnost in ekspresivnost avtorjev, vendar ne dovolj prepričljivo, da bi delo upravičilo manjko jezikovnih presežkov.

Tako prednosti kot slabosti romana so očitne. Žličar vsekakor poseduje pripovedniški talent in miselni zamah, ki pa bi ga moral bolj disciplinirano realizirati. Njegovega doprinosa pa ne smemo spregledati, saj odstopa od modnih smernic in je eno redkih del, ki ponudi glas sodobnim osamljenim moškim.

Zanimivo je, da obe kratki spremni besedi izpostavljata problem prekarnosti. Kot da bi se želeli izogniti globini brezna, v katerega gleda Emil. Ta namreč ne jadikuje nad svojim poklicnim statusom in dela poklicnega filozofa niti ne želi opravljati, saj v življenju kot takem ne vidi pretiranega smisla. Tudi to po svoje poudarja obrobnost obravnavane tematike znotraj omenjene centralizirane kulture, ki včasih težko uvidi življenje onkraj kulturnega pogona. Ta za svoje upravičenje – financiranje – neprestano reproducira socialne tematike, pogosto samonanašalno, saj aktivistični procesi, debate in teoretski koncepti pogosto ne dosežejo izgubljenega, četudi izobraženega človeka s province. In prav to je osrednja tema Praznih prostorov.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Muanis Sinanović – Branko Žličar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.  
O avtorju / avtorici
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.