/ 

Turbocitati brez preboja 

Robert Kuret – Kevin Barry – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Kevin Barry: Mesto Bohane, prevedla Alenka Jovanovski, KUD Police Dubove, 2021.

 

Mesto Bohane. Po eni strani prihodnost, leto 2053, ampak brez neke tehnologije. Leteči avtomobili, superračunalniki, 3D internet, čipi – daleč od tega. Gre za popolno periferijo, podeželje, kjer nimajo niti tega, kar poznamo danes: so brez avtov, koles, skirojev, avtobusov, imajo le nek razjahan vlak, še največji gangsterji med sabo obračunavajo z noži, namesto s pištolami, edini medij pa je časopis, en sam časopis. Nikoli ne izvemo, kaj točno se je zgodilo, lahko pa sklepamo, da je bil svet bodisi popolnoma opustošen in je šel civilizacijsko-tehnološko v preteklost, ali pa je pač Bohane, ki leži na zahodni Irski obali, do katere že danes le redko seže irski sistem avtocest, nek od globalnega ali pa tudi lokalnega razvoja popolnoma pozabljen in popolnoma nepomemben kraj.

Torej, stika s svetom v bistvu ni nikakršnega; se pa ulice imenujejo po raznih irskih politikih, kot je Eamon De Valera, ki je do 60. let, ko se Irska začne odpirati evropizaciji, sinonim za izolacijo, samozadostnost s težko prepustnimi mejami in za nevtralnost Irske v svetovni politiki; tudi lokalne bande nosijo imena po irskih literatih, kot je Seamus Heamey. A vse to so mrtve reference, ki niso nikdar aktulizirane, na katere se nikdar ne referira z njihovim zgodovinskim pomenom, ki so zgolj »osamosvojena imena«, lepenke v ozadju, ki nikomur ne pomenijo nič. V Mestu Bohane je izoliranost še vedno močna, v fokusu je le lokalna scena; edini stik ali referenca na zunanji svet je mati glavnega bandita Logana Hartnetta, šefa Noblese, ki gleda filmske klasike z Natalie Wood iz 50-ih.

Ravno to razpira drug nivo pripovedi, ki s svojo referencialnostjo nasprotuje tej izoliranosti, saj stalno evocira neke znane forme: gangsterski film, vestern, žajfnice. Pri tem ne gre zgolj za aluzije, ampak je Mesto Bohane konkretno citatno: recimo že eden od prvih prizorov, v katerem spoznamo Logana Hartnetta (ki je znan tudi kot Ta Doug tip oz. Albino), je na las podoben prizoru, ko v Botru spoznamo Vita Corleoneja: Logan Hartnett ima v nekem bifeju »uradne ure«, kjer ga ljudje – kot neuradnega vodjo mesta – pridejo prosit za razne usluge: recimo za maščevanje, za onemogočanje konkurence itd. In on jim to kot veliki boter seveda zagotovi, za neko protiuslugo v neki nedorečeni prihodnosti. Podobno tudi vstajanje konkurenčnih banditov, družin, ki se združujejo na drugem koncu mesta spominja na vzpon družine Tattaglia. Pa recimo manipulacija z religijo, ki se je v okolju nižjih slojev posluži Noblesa, da bi njihovo pozornost z bojev za prevlado v mestu speljala v čaščenje Jezusa – kot bi prepisoval iz Herbertove Sipine, kjer red sester Bene Gesserit, ki so povezane z Imperatorjem, leta in leta puščavskim Fremenom injicirajo vero v nadčloveka, kwissatza haderatha, ki ga ustvarjajo z načrtnim genskim križanjem in vzgojo ter izobraževanjem.

Tako mesto Bohane po eni strani zaznamuje ultrazabačenost (kar recimo še dodatno poudarja doslej še neomenjena, a pomembna dimenzija romana, ki je bil v originalu pisan v jeziku delavskih predelov, v slovenščini pa se utelesi v narečjih savinjske doline, Šentjurja, Šmarja, Celja, Gabrja, ki jih v slovenski književnosti nismo vajeni; v manjši meri je omenjen dialekt prisoten recimo v letošnjem romanu Punčica Anje Radaljac), po drugi strani pa se zdi, kot da je ta svet zrasel iz nekih obče poznanih tropov. A tu je treba poudariti naslednje: zdi se, da Barry teh tropov ne uporablja na nek resen način, kjer bi uporabil znane modele, da bi še enkrat v maniri drame povedal zgodbo (recimo Botra), ki jo že vsi poznamo, ampak je ton vseskozi obešenjaški, potujen, karikiran, skratka deluje, kot bi brali kakšen strip a la Sin City, z veliko nazorno opisanega klanja. Kot bralec skratka do likov – v nasprotju z Don Corleonom ali Paulom Atriedesom – ne vzpostaviš nekih »polnokrvnih odnosov«, ki bi bila posledica 3D razplastenosti lika, ampak stalno obstaja neka distanca, karikiranost, ploskost.

Na tem mestu zato nastopi vprašanje statusa samega pripovedovalca: in tu je treba izpostaviti, da ne gre za avktorialnega pripovedovalca, ki govori iz neke objektivne/božje/vsevedne pozicije in kjer ima bralec posledično občutek neposrednega dostopa do lika, ampak se pripovedovalec stalno dela vidnega: včasih kaj pokomentira, zdi se, kot da nas s kamero malo vodi po mestu, v smislu, pa poglejmo zdaj, kaj počne ta patron, tudi v njegov govor se mestoma prikrade narečje, v nekem trenutku pa postane njegova prisotnost povsem eksplicitna: spregovori namreč v prvi osebi, ni več neka onkrajna navzočnost, ki beleži svet Bohana, ampak postane prisoten v pripovedi kot lik in telo, natančneje kot kinooperater (pri tem je zanimivo, da edinkrat, ko (ne)naključni obiskovalki kaj predvaja, to ni film, ampak posnetki nadzornih kamer izpred 20 let, torej nekje iz 2020’, ki jih v slogu nemih filmov podloži z vinilno ploščo in s tem še pritisne na nostalgijo. To je morda celo edini trenutek v knjigi, kjer postane vidna forma nostalgije v prihodnosti – gledanje utripa ulic in mesta, ki so ga najbolj vestno beležile prav nadzorne kamere, ki jih ni več).

Pozicija pripovedovalca je torej tista vidna posredovanost med nami in svetom (ki je odsotna iz nekih klasičnih del, ki jih citira Bohane; pri Botru točka opazovanja ali perspektiva nikdar ne postane eksplicitno vidna, se se nikdar ne utelesi v novem akterju) in je v končni fazi tudi tista instanca, ki sveta ne upodobi kot neke psihološke globine, ampak nam ga zariše z nekimi znanimi filmsko-popkulturnimi tropi.

Ker je Mesto Bohane torej utemeljeno predvsem na citatu in referencah, je pomembno tudi videti, kakšno kombinacijo referenc preplete med seboj. Njegova možna originalnost torej ne leži v tem, da bi sam ponudil nek nov lik ali zgodbo, ki je doslej še nismo slišali, ampak v novem načinu miksanja že poznanih kodov. Pri tem je produktiven miks med gangsterijado in žajfnico: če se recimo delovanje linije Corleonejev v Botrih osredotoča predvsem na javno delovanje, na boje z drugimi mafijskimi družinami, podjetji, politiki in je zasebno-čustveno življenje v zadnjem planu, Bohane vpelje žajfnico po eni strani na način lokalnih tračev, po drugi strani pa na to, da se v ozadju borb in prevzemov dogajajo neke povsem osebne drame: bolestno ljubosumje Hartnetta Logana, neskončno hrepenenje po neki davni in bežni ljubezni, ki ga izkazuje prišlek G., ki po eni strani deluje kot težek frajer, po drugi strani pa je izrazito sentimentalna figura.

Vsi ti citati in reference so zanimivi tudi v luči tega, koliko je v romanu govora o nostalgiji po preteklih časih. In kot recimo opazi Los Angeles Review of Books: za knjigo, ki toliko govori o melanholiji, ima precej nemelanholičen ton. Podobno bi lahko trdili za samo nostalgijo: o njej je veliko govora, a je v stripovskem tonu romana ni zares čutiti. Gre za nostalgijo/melanholijo iz druge roke, ki postaneta še eno od sredstev estetskih preigravanj, kjer se zdi, da vse oprijemljivo izpareva v zrak večne igre z znaki, kodi in govoricami, osvobojeno svojih »prvotnih pomenov in teže«. Kot je na pogovoru o knjigi v Trubarjevi hiši literature izpostavil tudi Muanis Sinanović, je za razumevanje Mesta Bohane pomembno omeniti tudi letnico originalnega izida, in sicer 2011. V tem (post)kriznem obdobju se je recimo na internetu rodil tudi glasbeni žanr vaporwave, ki je vzemal dele bolj ali tudi manj znanih skladb (ali pa tudi cele) in jih upočasnil, zaloopal, jih z raznimi efekti skratka demontiral, naredil iz njih nek učinek, ki bi ga lahko opisali s Fisherjevo sintagmo izgubljene prihodnosti, občutka praznega in zapuščenega supermarketa, kjer kot duh iz zvočnikov odmeva zataknjen komad.

Prav v tem smislu tudi Mesto Bohane kopiči in kopiči reference, jih med sabo kombinira, a nekako ne more onkraj njih. V končni fazi ne ponudi zares prenove v žanru, se je tudi ne posluži: periferni Cusacki, proti katerim se bori Noblesa, ostajajo vedno karikirani drugi, onkraj, prav tako neke druge skupine. Označeni so s stereotipnimi potezami in to vztraja skozi celoten roman, ne doživi preobrata ali razvoja. A da se da onkraj žanra dokazujejo recimo neonoirji: nekateri – kot recimo filmi Črni premog, tanek led, Namišljena dežela, Dolgega dne potovanje v noč, pa tudi recimo filmi Davida Lyncha – začnejo s tipičnimi noirovskimi tropi, le da v drugem delu obrnejo perspektivo in posledično zamenjajo tudi sam ton in formo pripovedi in s tem seveda tudi sam žanr ter recimo postanejo socialna drama. Prav s tem vpeljejo prenovo žanra, česar pa Mestu Bohane ne uspe zares. Vprašanje je tudi, če to sploh poskuša, ali pa hoče biti predvsem zabavno branje, ki ga pomembno zaznamuje jezik. Kakorkoli: njegovi citati in njegove reference – pač v skladu z obdobjem nastanka – dosežejo svojo skrajno točko le v tem, da se med sabo spajajo v nove kombinacije, se spuščajo v hiperestetiko, karikiranost, a onkraj svojega jezika še ne uspejo seči.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

   
Robert Kuret – Kevin Barry – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.  
O avtorju / avtorici
Robert Kuret. Po izobrazbi profesor slovenščine. V praksi kulturni delavec. Po duši robot.