/ 

Je krivo neukrepanje ob zaraščanju Krasa?

Primož Sturman – požar – Kras – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Pred približno petnajstimi leti, ko sem še živel v zamejstvu, sem za Primorski dnevnik poročal o pohodu ob obletnici osvoboditve izpod nacifašizma, ki se je odvil po vzhodnem delu tržaškega Krasa. V vasi Gročana pod hribom Kokoš je zbrane pohodnike nagovoril takratni predsednik vzhodnokraškega rajonskega sveta (nekakšne četrtne skupnosti) Marko Milkovič, ki je ob koncu svojega pozdrava poudaril, da so se lahko pohodniki med potjo na lastne oči prepričali, kako se Kras zarašča in da je res skrajni čas, da se nekaj ukrene. Milkovič je po poklicu geodet in je v naslednjih letih na svojem FB profilu večkrat opozarjal, da se ne zarašča samo Kras, ampak tudi paštni (zemeljske terase) med Trstom in Krasom, na katerih so nekoč okoliški prebivalci pridelovali predvsem zelenjavo in gojili vinsko trto.

Ko sem se preselil na slovensko stran Krasa, sem naletel na povsem novo okolje. V hiši je bilo drv za eno zimo, ker pa nisem imel rednih prihodkov, sem se začel spraševati, kako se bom naslednjo zimo ogreval. Da bi se na plin, že tedaj ni bilo govora. Stopil sem do enega od sosedov in mu predočil problem, ta pa me je usmeril do predsednika vaške skupnosti, naj se z njim dogovorim, da počistim gozdno pot, ki vodi v sosednjo vas in ki se je tedaj že pospešeno zaraščala. Vprašal sem ga, če moram za sečnjo pridobiti kaka posebna dovoljenja. Moje vprašanje je preslišal, edini pogoj, ki mi ga je postavil, pa je bil, da posečem in odpeljem vse, kar se nahaja med suhozidoma, torej na javni poti, ne pa le debelejših hrastov in drugih dreves, ki bi jih vsak želel imeti doma za kurjavo. Na koncu pa se mi je na moje veliko presenečenje še zahvalil z besedami: »Dobro, da na javnih površinah sploh še kdo kaj naredi.«

Enkrat v naslednjih letih je pogovor s sodelavcem, ki je dejaven pri civilni zaščiti, nanesel na podobno temo. V Italiji so namreč prostovoljna gasilska društva precejšnja neznanka, za preprečevanje in gašenje gozdnih požarov skrbijo občinski štabi civilne zaščite, ki se je v Furlaniji – Julijski krajini ustanovila po uničujočem furlanskem potresu iz leta 1976 (tedaj sta bila prizadeta zgornje Posočje in Breginjski kot). Vprašal sem ga, kako bi se lotili požara, ko pa so gozdne poti popolnoma zaraščene in je teren zaradi tega dejansko nedostopen. Namignil mi je, da tudi sami čiščenje opravljajo brez kakih posebnih dovoljenj, čeprav bi jih morali pridobiti.

Včeraj (20. julija) sem spremljal poročila o požaru, ki se je razplamtel med obema državama. Starejši možakar iz Sabličev pri Jamljah je za italijanska deželna poročila povedal, da česa takega ne pomni. Iz njegovih besed je bilo razumeti, da nikoli poprej ni tako gorelo, ker ni imelo kaj. Površine so bile v glavnem neporaščene, ker je živina posmukala vse, kar se je posmukati dalo, vsako leseno palčko pa so pobrali in nesli domov, da so z njo kurili ognjišče.

Kar nekaj prijateljev imam na območju, kjer pustoši ogenj. Priznati moram, da me je včeraj, ob pogledu na posnetke iz vasi Jamlje na goriškem Krasu, postalo tako strah, da bodo začele goreti hiše in da lahko ogenj prej ali slej doseže tudi našo vas oziroma izbruhne kje v okolici, da so se mi začele tresti roke in glas. Občutki so se ponovili, ko je kolona gasilskih vozil iz Ilirske Bistrice in okolice s sirenami in modrimi lučmi peljala mimo Dutovelj, kamor sem šel v trgovino. Tudi ena od »virtualnih« prijateljic, s katero se zaenkrat poznava samo preko Facebooka in ki živi veliko bliže plamenom kot jaz, je priznala, da je po navadi »hladna ko špricer«, v tem času pa ob pogledu skozi okno joče.

Imenuje se Giulia, po poklicu je prevajalka. Doma je iz Tržiča, pred nekaj leti pa si je, podobno kot jaz in še marsikdo, nov dom ustvarila preko meje. Slovenščino (tudi zaradi svoje dejavnosti) obvlada precej dobro, s ponosom pa pove, da jo še bolje njeni hčerki, ki sta vešči celo vaškega narečja, kar je v končni fazi najbolj otipljivo znamenje integriranosti v novo okolje. Giulia je ženska, ki nosi srce na dlani. V prostem času igra softball, na Facebooku pa velikokrat objavi kako zanimivo anekdoto o tem, kako jo hčerki presenetita. Zelo dobro pozna čezmejno življenje in veliko svojim virtualnim (in resničnim) prijateljem iz Italije razkriva, kaj pomeni živeti v sosednji državi. V preteklih dneh se je na Facebooku prepirala z nekaterimi »ozkoglednimi« uporabniki, ki so zatrjevali, da ni prav, da Italija in Furlanija – Julijska krajina pomagata sosednji Sloveniji pri gašenju požarov, ko pa imata sami toliko težav. Pomembno se mi je zdelo, da jo v njenih prizadevanjih podprem, ker s svojim nastopom zagovarja vrednote, ki so tudi moje. To so čezmejno sodelovanje, integracija, premoščanje razlik, predvsem pa medsebojna pomoč. V nekaterih njenih pogledih zaznavam, da novo okolje za svoje čuti še bolj od mene, ki sem prišel živet v državo, kjer je moj materni jezik tudi uradni, kar zanjo ne velja. Pravi sicer, da se ne počuti kremenita, kakor so po vzoru kraškega kamna domačini, ki se že več dni spopadajo s požari. Opiše jih kot požrtvovalne, krepke in pogumne. Nihče ne jamra, vsi delajo na tem, da bi čim prej pogasili ogenj.

Giulia se najbrž ne ukvarja s čiščenjem gozdnih poti. Danes zjutraj mi je povedala, da se je zatekla k staršem v Tržič, ker je v okolici njenega doma na Krasu vse polno dima. Dim, ki že prehaja v nekakšno oblačnost, tudi sam vidim izpred svoje hiše, kjer pišem te vrstice. Še bolje je viden iz bližnje Koprive, od koder se pogled odpira proti dolenjemu Krasu in Trstelju. Včeraj se je od tam valil kakor megla, ki se pozimi dviga iznad Tržaškega zaliva. Oziroma veliko bolj strašljivo od megle.

Predsednik vlade dr. Robert Golob je med svojim obiskom na Krasu dejal, da bo v prihodnje potrebno delati na preventivi in čezmejnem sodelovanju. Strinjam se, da mora Slovenija kupiti letalo za gašenje požarov, ki ga trenutno imamo. Nujno pa bi bilo tudi na obeh straneh skrajšati oziroma poenostaviti birokratske postopke, za čiščenje gozdnih poti – cinično povedano bomo imeli po tem požaru precej časa, da stvari spremenimo, saj se gmajna in gozd ne bosta tako hitro znova zarastla. Predvsem pa bo treba podpirati ponoven zagon kmetijskih dejavnosti.

Pred leti sem dijake spremljal na izlet na Dolenjsko in Posavje. Med drugim smo si ogledali tudi Krakovski gozd. Zaposleni na Zavodu za gozdove Slovenije, ki nas je vodil po naravnem rezervatu, nam je razlagal, katera vsa dovoljenja so potrebna za sečnjo dreves in da je v Sloveniji vsaka rastlina, višja od desetih centrimentrov, smatrana za drevo (pri sosedih je najbrž podobno). Tedaj sem se zavedel, da sem bil pri čiščenju gozdne poti pred več kot desetimi leti tudi sam v prekršku.

Po tolikem času je gozdna pot, ki sem jo posekal, znova zaraščena. Ne bom se je več lotil. Ne ker bi se bal prekrškovnih postopkov in kazni, ampak ker nimam časa, ki sem ga tedaj imel. Pot v tem času ni rešila nobenega življenja, pa tudi gorelo okrog nas hvala bogu ni. Mi pa ob poslušanju poročil in težavah pri gašenju zaradi nedostopnosti terena (če seveda izvzamemo neeksplodirana ubojna sredstva) večkrat pride na misel, da bi morali vsaj enkrat iti gasit birokrati, ki pišejo neživljenjske predpise. Če je meni, diplomiranemu zgodovinarju, novinarju in kasnejšemu pisatelju še kako dobro del stik z zemljo, da mi je pomagal razumeti marsikaj, bo verjetno še komu. Le potruditi se je treba. In morda kdaj poprijeti za motorno žago ali gasilsko brizgo ne le ob fototerminih, ampak tudi ko gre zares.

 

  

Primož Sturman – požar – Kras – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.