/ 

V letu tristote obletnice Cankarjeve smrti – 2218 AD

 

V letu tristote obletnice Cankarjeve smrti – 2218 AD

 

Miroslav Krleža v letu začetka druge svetovne vojne zapiše, da je Cankar za njih v spominu ostal »vzvišen kot pravi Spomenik«. Zapis nastane kot odziv na Kraigherjeve spomine, v katerih ta poudari Cankarjevo močenje postelje. Proti koncu iste vojne, ko Kraigher nekaj časa preživi interniran v Dachauu, se v Švici z Walserjem sprehaja Carl Seelig, ki pozneje izda spomine v knjigi Wanderungen mit Robert Walser in v njih (v nabriti perspektivi Enriqueja Vila-Matasa iz knjige Bartleby & Co.) zapiše anekdoto: »Tistega dne sem mu rekel, da bo njegovo delo nemara preživelo tako dolgo kot dela Gottfrieda Kellerja. Obstal je, kakor da je pognal korenine, se ozrl vame z zelo resnim pogledom in rekel, da naj mu, če mi njegovo prijateljstvo res kaj pomeni, nikoli več ne izustim podobnega komplimenta. On, Robert Walser, je čista ničla in hoče biti pozabljen.« Spomeniško varstvo kulturniškega ceha je danes v nezavidljivi vlogi. Kljub prislovični nastrojenosti proti digitalnim oblikam komuniciranja, ki s svojim vsakokratnim mikrozaključkom v dejanju pritiska tipke enter pridobijo možnost prenehanja procesov spominjanja, so prakse vzpostavljanja in nadaljevanja mitskega obstoja Cankarja pravzprav obrazci, ki se od prvih ne razlikujejo kaj dosti, le da za svoje delovanje potrebujejo potrdilo enotnosti in zagotovilo lastne vključenosti. Govorimo lahko o kulturniškem botu, katerega miselni tok se je osamosvojil od omejenega organskega uma, le da pri tem še vedno ohranja dolgotrajno iluzijo razumevanja lastnega delovanja. Predstavljate si lahko denimo človeške strahove, ki jih znanstveniki prek algoritmov prenesejo na osnovne različice umetne inteligence. Vprašanje torej ni, kako Cankarja znova ponuditi (neumnemu in zavedenemu) ljudstvu, temveč kako ga aktivno pozabiti, preden se to zgodi mimo naše volje ali pa, zares, skupaj z njo, napolnjeno z iluzijami o lastni pomembnosti.

Na ladijskem stropu v cerkvi Sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu so v šestnajstem stoletju zapisali dva dekorativna napisa in po besedah umetnostnozgodovinske stroke so bili delavci v mojstrovi delavnici, ki je izdelovala poslikave, le nepismeni. Niso ločevali črk od ornamentov in so na strop prenesli prav vse dekorativne predloge iz vzorčne knjige, kar je pomenilo, da so poleg samih ornamentov, ki so krasili renesančni strop, da je dajal videz obokanosti, prepisali še opombe mojstra, ki je v svojo beležnico zapisal »tvos sso eni fvstobi« oz. »to so ene črke« in »tvoeie ienv gvelb banie« oz. »to so eni oboki«. Če sledimo hipotetični mojstrovi logiki, kakor jo pripoznava umetnostnozgodovinska stroka, je ob narisanih lokih najprej zapisal, da gre za oboke, nato pa je ob zapisu dodal še, da gre pri tem pravzaprav za črke, in s tem serijo preslikav iz linearnega sestopa referenc zaobrnil v neskončno zanko, ki jo mnogi lahko razumejo le kot znak hudomušnosti preprostega slovenskega plemena ali pa imajo zgolj za iskreno napako, ki se lahko porodi iz ljudske neizobraženosti. A med obema zapisoma – ki sta tudi prva slovenska arhitekturna zapisa – je razlika. Če je tisti o obokih le ponovitev videnega, pride v zapisu »tvos sso eni fvstobi« do razkola: gre za atomizacijo in razdelitev na fragmente.

Splošna interpretacija Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski, kjer se ljudstvo – nevedno in nerazumevajoče – od začetka do konca ne spreminja, postavlja v središče pojma enotnosti in univerzalnosti. Ljudstvo kot amorfna gmota, ki je niti prihod Petra oz. Krištofa Kobarja kot unikatnega primera mall ninje, kobajagi kulturnika, ne vrže iz tira. Še več, ravno Kobarjeva izključenost je vir vsakokratnega kulturniškega trkanja po prsih, čeprav je v njegovem liku moč najti sledi osovraženih tajkunov – in tu ni slabo omeniti, da sta tako Hilda Tovšak kot Dušan Črnigoj v zavodih za prestajanje kazni zapora postala knjižničarja. Cankar pravi takole: atomizacija se je zgodila, še dosti preden se je pojavil Peter oz. Kobar, kdorkoli od zunanjih elementov, ki razbijejo red v dolini šentflorjanski. Dolina je že atomizirana in nobeno rodoljubno društvo ga ne sestavi spet skupaj. Tega ne more storiti niti team building v obliki poljubljanja nog in vsesplošne zavedenosti. Kaj se je spremenilo v dolini šentflorjanski, je verjetno le retorično vprašanje, saj končni pripev Alojziju svetemu, nekdanjemu aristokratu iz družine Gonzaga, služi le poudarku tega razkoraka. V tem smislu atomizacija obstaja ravno skozi sivino Šentflorjancev, neznanje o znanju vseh preostalih, ki se dobro kaže v replikah med dacarjem in županom, ki jih nazadnje vendarle poveže v obstoju neke skupnosti. »Kakor je to zelo lahko doba razkroja (in v kar sem zdaj zelo globoko prepričan), tako je lahko mogoče celo kaj drugega,« zapiše mojster pozabe, Marko Švabić, v Bitki proti prahu. Cankarjevi teksti so v takšni dobi lahko le elementi, s katerimi si je nemogoče pomagati, če jih ne vidiš kot zračne, naključno perforirane in pozabljene.

 

 

Andrej Tomažin
O avtorju
(fotografija Matej Pušnik) Andrej Tomažin (1988) je pisatelj, pesnik, radijski in televizijski novinar ter kritik. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je zaključil študij primerjalne književnosti in slovenistike. Je član uredništva literarne revije Idiot. Sodeluje z revijo za sodobno umetnost Šum. Je avtor zbirke kratkih zgodb Stramorjevi koraki (Litera, 2014) in romana Črvi (Litera, 2016). Posamezni odlomki njegovih del so prevedeni v nemški, španski, angleški, estonski in srbski jezik. Svoje prozne in pesniške tekste je objavljal v vseh pomembnejših slovenskih revijah. Živi v Ljubljani.