Nekoč je živela ena mejhna punčka, ki je mela ful rada svojo babico in dedka. Živela sta zlo blizu njene hiše, zato ju je lahko obiskala skoraj vsak dan.
Doslej zadnje Šarotarjevo delo se razpira kot priklicevanje izginulega in izgubljenega, kot večni spomenik žrtvam največjega zločina človeštva in nenazadnje kot spomin na lastne predhodnike.
V tem primeru Majerhold poruši – uspešno – slabo predstavo o Ksantipi. Odlično predstavi problematiko Ksantipinega položaja in poudari, da je Sokrat bil do nje same in žensk nespoštljiv.