Verjetno se v številnih tradicijah po vsem svetu pojavlja ta ideja umika v bližini apokalipse. Ta bližina zdaj ni več stvar samo misterioznega občutja, ampak je to neko realno občutje, za katerega verjamem, da nas preveva množično, ne glede na naše svetovne nazore.
Mene je teh pet osupljivih pesnic, med sabo neverjetno različnih, vseh pa močnih, posebnih, z jasnim sporočilom, spremenilo in premaknilo. Občudujem njihov pogum, zavzetost, mojstrstvo in predanost temu, kar pišejo, ali temu, kar jih piše.
V romaniziranem Schwentnerjevem življenjepisu avtorica ob založnikovih prestižnih izdajah piscev, kot so Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn, Janez Trdina in drugi, postavi v fokus Ivana Cankarja.
Bo odslej najina ljubezen živela le v pesmih?
Bo samo še v mojih, tvojih, najinih pesmih
pel glas, prisluhnile so mu celo nočne živali?
Jih bo kdo bral, pesmi?
Roman Sarivala Sosiča Sin in sin je delo, ki očara z lepoto posameznih odlomkov in deli, ki nas resno potisnejo v problematiko neizpolnjenosti in pogubljenosti življenj.
Tina Volarič tako s skrbno izbiro različnih perspektiv, kompozicijskih rešitev, tekstur, barvnih poudarkov in ekspresivnih obraznih oznak v Črti domiselno spregovori o majhnih, velikih, absurdnih, intimnih ali kolektivnih drobcih vsakdanjega življenja.
Najbolj mi je v spominu ostal klic gospe, ki zaradi slepote ni več sposobna brati. »Veste, saj mi hčerke prinesejo zvočne knjige iz knjižnice za slepe, vendar se to s tem, da sam avtor bere svoje delo, in to samo zame, na mojem domu, ne more primerjati.«
Festival mlade literature Urška, ki letos praznuje dvajseto obletnico delovanja, je osrednji slovenski literarni natečaj za mlade literarne ustvarjalke in ustvarjalce, ki so stari med 15 in 30 let.
Medtem ko je v Italiji čakal, ali bo dobil mednarodno zaščito, je skušal pomiriti prepir med sostanovalcema in varnostnikom. Vodstvo azilnega doma je odločilo, da se je vedel nasilno in ga vrglo na cesto. Leto in pol je spal na ulici.
Telo in lasje, ki moške zavajajo na kriva pota in v grešnost. Zato si moramo oboje zakrivati. Nekaj torej, telo, ki ni namenjeno nam, saj nam ni dovoljeno izbrati prekrivala zanj. Moški so tisti, ki sedejo in odločijo o tem, kako nas bodo zakrili.
Dostopne ocene, statistike, strokovne raziskave in mnenja ter nenazadnje osebne izkušnje me utrjujejo v prepričanju, da covid-19 ni nalezljiva bolezen, ki bi terjala tako drastične posege v temeljne državljanjske svoboščine, kot jih uvaja oblast pri nas.
Nobenega prijatelja razen gora je mogoče uvrstiti ob bok veliki taboriščni literaturi, obenem pa prinaša nekaj novega, pečat hiperpovezanega sveta, v katerem taborišča niso več popolnoma skrita.
