Mogoče me boste hoteli odpraviti, da ni vredno omembe, ampak, veste, jaz že celo življenje, se pravi, skoraj odkar vem zase, hujšam. Zelo rada jem in ne zmorem biti lačna, ne prenesem kruljenja v želodcu.
Verzi (če jih sploh lahko tako imenujem) so udarni, prevratniški, grizejo v žilo in ne popustijo, grizejo, grizejo … točno tako, kot se spodobi, direkt do bistva.
Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!
Treba se je predvsem prepustiti besedam, zraven spremljati zarise in zamahe, ki na koncu ustvarijo lastno interpretacijo na samo poezijo. In pa glasbi, ki z različnimi improvizacijami vzdržuje nit zbranosti in prav posebnega ritma večera.
Miriam Drev v podkastu razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Iz hlepenja po njih pa se je razraščala tudi želja po lastnem ustvarjanju.
Tudi sam si nisem mislil, da bo toliko ljudi, torej bralcev, pograbilo to eksplozijo čustev, če si spet sposodim vaše besede. In bolečino. Ker tu je neznosno veliko bolečine, ki najde pot med črkami in refreni, pot do uporniškega srca.
kabli za elektriko
kabli za kitaro
nedokončane stopnice
iz katerih je Gogi brez luči
padel dva štuka nižje
in jo po neki božji milosti
odnesel brez praske
Tale atmosfera me mau spominja na Delivrens, upam da nas naujo pohopsal hilbiliji z lajnom: »Cvili prase, cvili«. Tip na bendžu prou zažiga, zato b mogoč clo prenesu jado, čeb ga slišu špilat u živo.
Njegov nezamenljiv sarajevski humor in nežna obzirnost do sveta sta ga ohranjala v nekakšnem nenehnem objemu s svetom in ko si bil z njim, si se nenehno čutil objet, poslušan in razumljen.
Med izrečenim in neizrečenim, v negotovi špranji med vidnim in nevidnim se pojavljajo duhovi, ki lebdijo med verzi. Zaradi artikulacije tega občutja in sodobne intimnosti lahko Burnsideovo delo uvrstimo med veliko poezijo današnjega zahoda.
