Prevajalec postane lahko kulturni posrednik, če je pripravljen nase prevzeti odgovornost, da bo odpiral nove poti, da si bo upal stopiti v neznano, da bo govoril v jeziku, ki še ne obstaja.
Najbolj kritično besedilo v knjigi Zapisi ustavnika v karanteni je kolumna, v kateri se Andraž Teršek dotika neživljenjskih zahtev politikov do ljudi, njihove nagovore pa opredeli kot nespodobne, porogljive in zafrkljive.
Vedno je bil ob meni, ko mi je bilo težko in ko sem bil srečen, ko sem bil zaljubljen in ko sem bil osamljen, vedno me je prijel s svojo nežno roko in me varno vodil med čermi in pastmi življenja.
Kako se piše »poslanci«? Z veliko začetnico P?
So to Zakonodajalci? Ne, zgolj izdajalci.
Zgolj izdajalci z veliko začetnico P –
Pizdajalci, Pizdajalci, Pizdajalci …
A to ni le poezija individuuma, temveč se v njej lahko (z)najde vsaka, predvsem mlada odrasla ženska, ki se spoprijema z raznolikimi dejstvi, ne več tipajočimi vprašanji.
Odraščati kot moški v tej družbi je, vsaj za velik del nas, neznosno. Že v zgodnji puberteti se začne prisila neprestanega dokazovanja lastne moškosti, ki se izraža predvsem v dominaciji nad ženskami.
roko razje je zlogovani, črkovani notranji apel po osvoboditvi, takoj ko je utesnjujoče. Utesnjenost pa preti na vsakem koraku, saj je dandanes toliko videza in pozornosti usmerjene nanj.
Naslov knjige ni samoreferenčen, saj so pesmi posvečene žrtvam holokavsta. Tako dolgo bi bili namreč tiho, če bi se vsakega umorjenega spomnili z minuto molka.
Ključna kulturna matrica, po kateri deluje femonacionalizem, je neko specifično mitsko razumevanje domovine, v katerem se ženska poveže s teritorijem, tlemi, naravo, moški pa z osvajanjem in branjenjem.
Samo brezčutnosti ne, nam govorijo Sosičevi junaki. In njegova smrt, tako znenada pri 62-ih letih, nas ganjene nagovarja, da ohranjamo njegovo knjižno, gledališko, filmsko delo
Poet te presežne, čezrobne, izvsakršnega vmesja porojevajoče se govorice je zdaj dokončno prestopil na ono stran jezika in nemara našel odgovore na ključna vprašanja bivanja, ki si jih je zastavljal v svojem pisanju.
Marko je bil dejansko zadnji od slovenskih avtorjev v Italiji (po Pahorju, Rebuli, Košuti in Kravosu), ki mu je uspelo v pisateljski karieri prehoditi pot od začetkov v za Ljubljano tržaškem zakotju do slovenskega Parnasa.
