Ljuba Jolka, hvaležna sem ti za vse ure in ure pogovorov, ki se niso vselej vrteli le o prevajanju, poeziji in kulturi, ampak so bili velikokrat zelo osebni.
Čeprav je Sturmanov prvenec prinašal predvsem zgodovinsko težo (ki je mestoma vodila v nekoliko nevarne smeri), nam zdajšnja zbirka ponuja več svežine, raznolikih tem in tudi humorja.
Jolka, pogrešala te bom. Marsičesa sem se učila od tebe, predvsem pa, kaj pomeni biti posvečena delu, delu za druge, kulturnemu, družbenemu delu, ki terja neomajno, potrpežljivo vztrajnost.
Z nekaterimi odlomki iz dopisovanja med Jolko Milič in Stanko Chrobákovo Repar, takratno predsednico in eno od soustanoviteljic Mire, ženskega odbora SC PEN, obujamo spomin na preminulo kolegico, prijateljico in sodelavko.
Spomnil sem se še na objokano tovarišico in se je usulo. Nobena varnostnikova blokada ne bi mogla več ustaviti solz, noben pendrek ukrotiti silovite žalosti.
Organizatorji so se potrudili, da so vzpostavili več ravni heterogene obravnave eseja in uspeli v številčno omejenih prispevkih odstrniti mogočno kompleksnost tematike.
Knjiga namreč izhaja v času, ki nam, žal ne le pri zahodnih sosedih, ampak tudi v matični domovini, ponuja (če že ne vsiljuje) zelo drugačne poglede na polpreteklo zgodovino od tistih, ki so se zasidrali v kolektivno zavest Primorcev.
