Na eni strani imamo slavljenja velikega človeka, na drugi brezkompromisne očrnitve. Mar ne pričakujemo preveč od enega človeka in ene literarne nagrade?
Eh, pomislim, ko naslednji dan odložim prebrano knjigo, kako malo strani (roman obsega vsega dobrih sto strani) potrebuje nadarjen pisatelj za vrhunsko prozno mojstrovino.
Ko pa so pesmi enkrat napisane, imajo vso svobodo, vesel sem, če ne ždijo v samoti, ampak živijo med ljudmi, se klatijo povsod okoli, pa četudi kdaj tam, kjer se za poezijo baje ne spodobi.
Prevzela ga je čarobna pokrajina, ožarjena s čisto lučjo, ki se je naslikala pred njim, kot bi gledal romantično slikarijo, kakršne je ustvarjala njegova Sofija.