21. marca 2019 je Vrabec Anarhist, spletni portal Društva slovenskih pisateljev, praznoval prvi rojstni dan s sodelovanjem na pesniškem maratonu ob svetovnem dnevu poezije.
Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].«
Iztegnem se do nočne omarice in v usta vtaknem žvečilni gumi Hubba Bubba. Ko je dodobra prežvečen, pograbim ročno ogledalo in ga poskušam napihniti v velikost pomaranče.
Poezija še vedno pada z neba
na naše ulice, ki so še zmeraj prehodne.
Niso še postavili barikad,
ulice so še vedno polne obrazov,
po njih še vedno hodijo prijetni moški & ženske.
Ob 100. rojstnem dnevu Lawrencea Ferlinghettija smo nekaj slovenskih pesnikov in pesnic vprašali, kaj jim je Ferlinghetti dal in kaj jim pomeni njegovo delo.
In čeprav se slovenski pesniki, kljub temu, da pišejo v prostem verzu, najbrž nimajo za neposredne Whitmanove naslednike, ne moremo mimo dejstva, da skoraj vsak verz, ki ga Ferlinghetti zapiše, zadeva tudi Slovence.
Županič v Mamutih vzpostavi kar nekaj linij, ki včasih ostanejo epizode, ter tako pripomorejo h gostoti opisanega sveta. Morda Mamuti zato delujejo kot film, ki je nastal iz pilota nikoli uresničene serije. In morda prav zaradi tega uvajajo nek povsem samosvoj in sodoben izraz.
Menim, da poezija ni samo literarna vrsta, da je veliko več kot to: poezija je zorni kot, iz katerega zremo v življenje, je način percepiranja tega življenja.
Lirski subjekt se tudi odkrito in ironično spopada s strahom, samoto in se posmehljivo zoperstavi »instant calm-u«, duhovnim smernicam, ki posamezniku_ci rade zategujejo in diktirajo način življenja.
Prek težav, s katerimi se spopada Oja, ko jo kot hčerko temnopoltega očeta in belopolte matere sošolci zmerjajo z Belo kavo, se odraščajoči bralci soočajo s krivičnostjo in absurdnostjo rasizma, ki je na žalost v današnji Evropi vse prepogost.
Dotik ni nujno fizičen, lahko gre za stik s človekom, z naravo, z nekim določenim dogodkom, vsi odnosi z ljudmi in okolico so nek dotik. In če izgubiš občutek zanj, ni v redu.
Vendar se zdi, da nekako zataji prav pri glavni jedi: umanjkajo inteligentnejši prikazi temeljnih miselnih postavk in spoznavnih smernic filozofske plati eksistencializma.
