Ampak zvok intrigantnega, tihega govorjenja ni pojenjal, samo nisem mogla odkriti njegovega izvora. Dvignila sem glavo in videla dve muhi. Morali bi brenčati, saj to muhe počnejo, mar ne?
Kar me je torej pri branju najbolj prepričalo, nista bila niti slog in zgradba niti pestrost literarnih svetov, pač pa sama mentaliteta, ki jo pisatelj vgradi v svoje zgodbe.
Že dolgo časa se goreče komuniciranje o svobodi izražanja in sovražnem govoru uporablja kot tehnika za preusmerjanje pozornosti od pravih vprašanj na napačne odgovore.
Sovražni govor in dejanja proti človeku v stiski niso nikoli dovoljena – niti direktni cinizem papežev; niti posredno z napadom na abortivni lobi niti direktno z molitvijo za nerojene otroke.
Gejem in lezbijkam ni bilo treba čakati na »mnenjsko odprtost« digitalne kulture ali neoliberalno revolucijo, ki je iz ljudi naredila radikalne nestrpneže.
V skrivnosti tega vmesnega stanja, med zemeljskim in transcedentnim, ni mogoče živeti po nobenem receptu, lik je prepuščen sili posega vase ter svoji (čez- in pre-) človeškosti.
Na zlo, ki presega njegovo izkustveno obzorje in zdravo pamet, zmore usodno ranjeni mladostnik najti samo iracionalen odgovor, edini možen izhod zanj je transgresija, pre-stop, pobeg v zaumno dejanje.
