Poznaš tisti neoliberalni vic, ko prekarec vpraša redno zaposlenega prijatelja iz javnega sektorja, če mu posodi malo svoje bolniške, ta pa mu odgovori, da žal ne more, ker jo rabi zase.
Sredi skoraj mrtvaškega novembrskega večera se je v moji bližini prižgal stožec medene svetlobe … in jo ovil, da je bila edina, edina po dolgih desetletjih zaukazane prostovoljne samote in zapuščenosti, ki bi jo zmogel le kakšen menih.
Bolj kot roman v strogem pomenu besede je Kruh, prah svojevrstna pesnitev v prozi, skrajno občutljiva, lirična, kakor iz svilnatih pajčevinastih nitk poezije stkana efemerna in prosojna pisava.
Številni umetniki, med njimi tudi Zygmunt Bauman, trdijo, da je osnovni problem današnjega človeka to, da je razpet med svobodo in potrebo po varnosti.
Svojo minimalistično zastavo Mifsud slogovno dobro izpelje. Skozi enostavne povedi preseva poetičnost minevanja. V besedah, ki jih piše Xerri, je stilistično dobro upodobljeno protislovje med vzvišenostjo in nizkotnostjo ljubezenskega ideala.
Stalno premetavanje in pregrevanje nas privede do močne čustvene vznesenosti, ki pa doseže vrh že sredi zbirke. Zaradi pobrane energije se zato do konca s težavo prebijamo.
ne vem točno, kdaj je dozorela moja pasivno-agresivna odločitev, da ženo zapustim, ampak to niti ni važno, ker ideje nisem bil sposoben realizirati; nikakor nisem uspel najti konkretnega razloga za svojo odločitev
9. novembra je bil pred dvesto leti rojen ruski pisatelj Ivan Sergejevič Turgenjev, pred sto leti pa je na isti dan umrl francoski pesnik Guillaume Apollinaire.
