Druge vile, ki so dekletu zagotovile, da bo postala pisateljica, so dostojanstveno stopile vstran. Četrta vila je čofotaje odkorakala v svojih mokrih čevljih do zibke in pogledala bodočo pisateljico.
Kdo ve, ali je Platonov privilegij – da ne poznaš drugega jezika kakor svojega – vreden zavidanja. Morda je takšna izključnost tudi nevarna. Utegne te zapeljati v misel, da si ti edini, ki poimenuješ stvari.
Alojz Rebula je ustvaril opus, ki je svetovljanski in starožiten obenem. Večkrat postavljen v davno zgodovino, a nič manj občutljiv do dilem individualca našega časa.
V Društvo slovenskih pisateljev sem se vpisala, ker naj bi to bil tukajšnji osrednji prostor literature. Da bi to zares postal, je zagotovo treba najprej opraviti s preteklimi zločini.
Dogaja se napor jezika pri poskusu zadržati avtomatiziran tok pomenov, zadržati sprijemanje podobe sveta, zato so pesmi zvečine bralsko zahtevne, prav v tem pa ponujajo užitek.
Sarajevo je mesto iracionalnosti, toda iracionalnosti, podane z notranjim očesom nekoga, ki je moral mesto zaradi vojne norije zapustiti in ga popisuje z dobršno mero empatije.
Ljudje so strašljivi, njihovi brezizrazni pogledi gledajo skozme in nekako se mi zdi, da če jih pogledam v oči, bom postala tako nepomembna in inteligibilna, kot za kakršno me imajo.
Glej intervju z Branetom Mozetičem Še dobro, da se ukvarjam samo z besedo, objavljen 13. 10. 2018, http://vrabecanarhist.eu/intervju-brane-mozetic-uros-prah/
Morda bodo nekateri želeli, da se Aleph ohrani, saj je to prostor za vse tiste, ki si ne želijo v objem obstoječih klik in klanov, ali pa vanje enostavno ne pašejo.
Avtorica pričujočega dela nekoliko ironično in posplošeno jezik pripisuje šušmarjenju hudiča. Hudičev jezik je po eni strani zloben in od hudiča zastrupljen (pra)Jezik, po drugi pa »vražji« – neukrotljiv, neulovljiv in navihan.
